KREMPL, Anton

Rodil se je na Poličkem Vrhu pri Gornji Radgoni v želarski družini. Zaradi izjemnega talenta si je utrl pot najprej na mariborsko gimnazijo, nato pa v Gradec, kjer je dokončal gimnazijo. Leta 1811 se je vpisal na bogoslovje ter bil že v tretjem letniku posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval sprva na Svetinjah pri Ljutomeru in v Ormožu, med letoma 1820 in 1826 je bil premeščen na Ptuj, nato je bil župnik pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah in kasneje (1836) v Mali Nedelji, kjer je deloval do smrti.
Anton Krempl je bil za svoj čas velik mož, saj se je znal približati preprostemu človeku in se je odločno boril proti zaničevalcem slovenskega ljudstva in jezika. Zaradi tega so ga takratni oblastniki zaničevali. V letih, ko je Krempl živel na Ptuju, je prišel v stik z lokalnim zgodovinarjem, kuratom Simonom Povodnom (1753–1841), ki je v svojih rokopisih zbral veliko gradiva o domači politični, cerkveni in kulturni zgodovini od rimske dobe do začetkov 19. stoletja. Njegove podatke je Krempl kasneje uporabil tudi v svojem osrednjem delu Dogodivšine štajerske zemle (Gradec, 1845), ki je prvo obsežnejše zgodovinsko delo v slovenskem jeziku, zaradi prezgodnje Kremplove smrti pa je ostalo njegova edina zgodovinska študija. Večina Kremplovih tekstov je bilo pisanih v bohoričici, Dogodivšine pa so bile v celoti pisane v gajici. Za gajico ga je navdušil Stanko Vraz. Dogodivščine je začel pisati že leta 1838, vendar jih moral zaradi cenzure pred tiskom še štirikrat predelati in na novo napisati. Knjiga je bila precej brana in je pomagala pri prebujanju narodne zavesti preprostih ljudi.

Krempl je verjel, da je v ljudski šoli in vaški cerkvi edino primerna uporaba ljudskega jezika. V tem prepričanju je pisal slovenske učbenike za ljudske šole, napisal in izdal pa je tudi dva molitvenika. Prav tako je njegova zasluga, da so se Slovenci oprijeli gajice in se tako rešili stare nerode bohoričice. Čeprav je pri njem čutiti ilirske težnje, je vendar ostal zvest slovenstvu. Vse življenje se je ukvarjal tudi s pesništvom. Njegovi najbolj znani pesmi sta O štireh letnih časih in O Krucih v Ormožu 1704. Pogosto se je lotil tudi pisanja pridig, ki jih je pozneje dal tiskati. Rokopisi in knjižnica so se po njegovi smrti večinoma porazgubili. Umrl je 21. decembra 1844. Ob 50-letnici smrti so mu pri Mali Nedelji postavili spomenik.