KOPITAR, Jernej

Rojen Jakobu Kopitarju in materi Mariji, rojeni Resman, kot četrti od sedmih otrok. Oče je bil ugleden kmet, župan, cerkveni ključar, ukvarjal se je tudi s sadjarstvom. Mladi Jernej je preživljal otroštvo v Repnjah, kjer je pod cerkvijo sv. Tilna pasel svojo čredo živine in se navduševal nad pokrajino. Pri devetih letih je kot zelo bister otrok začel obiskovati prvi razred osnovne šole v Ljubljani. Prvo leto mu je življenje v mestu in stran od doma povzročalo težave. Med počitnicami ga je takratni vodiški župnik učil nemški in latinski jezik. Ko so v šoli opazili njegovo izredno željo po znanju, so ga vpisali v zlato knjigo učencev. Prejel je tudi štipendijo, ki mu je zelo pomagala, saj je zaradi kolere pri 14-tih izgubil oba starša. Pretresen zaradi izgube, se je posvetil študiju. Leta 1799 je na domu začel poučevati sina plemiča Bonazzia. Gospa Bonazzi je kot razgledana ženska mladega Kopitarja predstavila svojemu bratu baronu Žigi Zoisu, razsvetljencu, naravoslovcu in mecenu za kranjsko kulturo in književnost, ki ga je zaposlil za svojega osebnega tajnika, knjižničarja in nadzornika mineralne zbirke. V svojem petletnem bivanju pri Zoisu se je seznanil z njegovim literarnim krožkom, z vnemo izpopolnjeval znanje tujih jezikov, naučil se je italjanščine, reševal znanstveno jezikovna vprašanja, se posvečal zgodovini slovanskih jezikov, prevajanju besedil in pripravljanju prve slovenske znanstvene slovnice. Bral je Danteja, Boccacia, Petrarco, Macchiavellija, Ariosta, Horaca, Cicerona, Vergila…Seznanil se je z Valentinom Vodnikom, Antonom Tomažem Linhartom, Jurijem Japljem. 1806 je konteso Bellegarde poučeval slovenščino. Pričel si je dopisovati s češkim jezikoslovcem Josefom Dobrovskim in si nasploh skozi življenje dopisoval z več kot kar stotimi ljudmi.

1808 je v nemščini izšla njegova Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. To je znanstvena slovnica, namenjena za praktično rabo in kot osnova za nadaljnje preučevanje slovenskega jezika ter dopolnjevanje slovenske jezikovne zgodovine. Uporabljali naj bi jo govorci slovenskega jezika z dobrim znanjem nemščine (zlasti učitelji). Zaradi opisa slovenskega jezika, primerjav s slovanskimi jeziki in številnih nakazanih paralel naj bi bila uporabna tudi za slovanske jezikoslovce. Obsegala je več kot štiristo šestdeset strani in je bila eno najboljših znanstvenih del v tedanji Evropi. Slovnica do leta 1971 ni doživela ponatisov, bila pa je vseskozi poznana. Redki izvodi prve izdaje so ohranjeni v evropskih knjižnicah. Zaradi neoznačenega avtorstva na naslovnici se je na primer v Franciji pripisovala Žigi Zoisu. Kopitar se je kot znanstvenik boril za mesto Slovanov in Slovencev, ampak ne v smislu političnih nazorov, temveč jezikoslovnih. V svoji slovnici je želel, da bi se slovanski dialekti strnili v en sam pisni jezik po zgledu Grkov v času Aleksandra Velikega. Osnovni namen je bil predstaviti sočasno stanje v slovenskem jeziku kot členu zelo obsežne (po številu jezikov in po številu njihovih govorcev) družine slovanskih jezikov (Kopitar jih obravnava kot slovanske dialekte). Branil je ideje panslavizma.

Po tem uspehu ga je baron Zois poslal na študij prava na Dunaj. Z odliko je opravil izpite iz naravnega, državnega, mednarodnega, kazenskega in rimskega prava, čeprav ga študij ni posebno zanimal. Prevzel je mesto domačega učitelja, kjer je poleg bivanja prejemal tudi plačo.

1810 ga je cesar Franc I. imenoval za četrtega skriptorja v dvorni knjižnici in mu zaupal cenzuro slovanskega in novogrškega tiska. 1813 je v gostilni Pri belem volku spoznal srbskega pribežnika Vuka Stefanoviča Karadžića, s katerim sta postala nerazdružljiva prijatelja. Tako sta leta 1818 po večletnem pripravljanju izdala prvi veliki Srbsko-nemško-latinski slovar s priloženo dodelano slovnico. Jezikoslovca Jakoba Grimma, pa je Kopitar prepričal, da je srbsko slovnico prevedel v nemščino. Kopitar kljub temu, da je sam pripravil večino nemškega in latinskega dela, zaradi lastne skromnosti ni bil nikjer naveden kot avtor. 1817 je po njegovi zaslugi na ljubljanskem liceju nastala stolica za slovenski jezik, kjer je poučeval njegov nekdanji učenec – Fran Metelko. Maja 1819 je bil imenovan za prvega skriptorja v dvorni knjižnici, kar je ostal vse do svoje smrti. Vneto se je posvečal jezikoslovju. Dobrovskemu je pomagal pri pripravi stare cerkvene slovnice. Bil je dvorni cenzurist in je poleg vsega južnoslovanskega tiska pregledoval tudi grški in romunski tisk. Srečal se je tudi z mladima Čopom in Prešernom, čeprav se mu je kasneje zaradi Prešernove svobodomiselnosti delala velika in nepotrebna krivica, ki je domoljubnega Kopitarja zelo prizadela. Posvetil se je izdaji najobsežnejšega zbornika Glagolita Clozianus (1836). Zbornik je vseboval tekste Brižinskih spomenikov (zapisi slovenskega jezika nastalih okrog leta 1000 napisani v glagolici in cirilski transkripciji), ki jih je prevedel v sodobni jezik in latinščino. Dopolnil jih je z filološkim komentarjem in zgodovinsko razlago. Izdaja je presegla vsa pričakovanja v znanstvenem krogu, njegova slava se je razširila in postal je častni in redni član najbolj uglednih evropskih akademij.

1844 ga je doletela najvišja čast, saj ga je cesar imenoval za prvega kustosa dvorne knjižnice in je tako postal prvi in tudi edini Slovenec v službi ravnatelja cesarske knjižnice. Hkrati je bil imenovan za dvornega svetnika in naj bi ob priložnostih skupaj s cesarjem odločal o najpomembnejših zadevah cesarstva. Vendar ga je žal doletela kruta usoda in je zbolel za pljučnico. Ko je želel dvigniti prihranke pri svojem odvetniku, rojaku dr. Gostiši je izvedel, da je ta že pokojni in tudi njegova žena tega denarja ni imela. Tako je posledično ostal brez vseh življenjskih prihrankov za možnost zdravljenja. Nastanil se je pri dolgoletnem prijatelju profesorju Jenku, kjer je kmalu tudi umrl.

Bil je svečano pokopan na dunajskem pokopališču sv. Marka, kasneje pa premeščen na ljubljansko Navje. Na Dunaju so mu postavili spomenik. Stoletnico njegovega rojstva, pa so tudi v Repnjah svečano obeležili s proslavo ter odkritjem spominske plošče na rojstni hiši. Ljubljanska licejska knjižnica je kasneje tudi odkupila njegovo izjemno bogato zapuščino kar 1500 knjig.

Nekaterim slovenskim izobražencem se je zameril zaradi janzenističnega odpora do pesniškega zbornika Kranjska Čbelica. Pesnikom je svetoval naj posnemajo srbsko ljudsko pesem, s čemer se je zameril Čopu in Prešernu, ki sta se naslanjala na evropsko pesniško tradicijo. Prešerna pa označil za zavedno nemoralnega pesnika. To je storil najbrž tudi zato, ker je bil osebno prizadet spričo poraza v znanem abecednem boju ali “črkarski pravdi” (1831-1833). V svoji slovnici je zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas eno črko. Tako sta nastali na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825), ki so jo imenovali tudi krevljica, ker je za manjkajoče latinske črke imela cirilske znake. Kopitar se je ogreval za metelčico, ki pa je bila leta 1833 uradno prepovedana.