KOPINŠEK, Andrino

Andrino (Andrej) Kopinšek, celjski smučar, alpinist, gorski reševalec, planinec, vsestranski organizator, gorski in turistični vodnik, pisec, predavatelj in avtor Kopinškove poti na Ojstrico, se je rodil v Trentu na Južnem Tirolskem, kjer je takrat njegov oče Andrej (1872–1964) opravljal službo vojaškega uradnika. Mesto Trento (poslovenjeno Trident, nemško Trient) v dolini reke Adiže je bilo v času njegovega rojstva še del Avstro-Ogrske monarhije.

V svojem življenju se je predal predvsem smučanju in planinstvu. Po prihodu v Celje je še pred koncem prve svetovne vojne skupaj s Heinzem Kodello odkril bogastvo smučišč na Mozirski planini. Leta 1919 se je pridružil Savinjski podružnici Slovenskega planinskega društva (SPD) v Celju ter se aktivno vključil v njeno delo, med drugim je bil v letih 1923–1940 odbornik podružnice. Leta 1931 je v okviru podružnice ustanovil rešilni odsek (zametek gorske reševalne službe) z oddelki v Lučah, Solčavi in Logarski dolini ter bil vse do leta 1945 njegov načelnik. Kot odličen strokovnjak je usposobil mlade alpiniste in gorske vodnike iz Zgornje Savinjske doline za reševalno delo. Šestnajst let je bil gospodar planinskega doma na Korošici, najvišje postojanke Savinjske podružnice. V obdobju po drugi svetovni vojni je bil tudi odbornik Planinskega društva Šentjur pri Celju.

Bil je poznavalec domačih in tujih gora, uspešen organizator in vodja mnogih alpinističnih in smučarskih odprav v Dolomite, Centralne Alpe, Visoke Ture, Pireneje. Vsako leto je delal ture v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah, bil je 34-krat na Triglavu in 133-krat na Ojstrici, 4-krat na Mont Blancu, 3-krat na Matterhornu in 3-krat na Monte Rosa. Obiskal je glavne skupine Dolomitov, se povzpel na Grossglockner, Ortler, Dachstein, Hochalmspitze in Ankogel. Vodil je prvo slovensko odpravo v Zermatt. Bil je tudi na Grandes Jorasses in na Aiguille du Geant. V Pirenejih je bil v dolini Gavarnie, ki mu je bila ena najlepših v Evropi.

Širše znan je zlasti po tem, da je v letih 1937–1939 trasiral novo zavarovano planinsko pot od Škrbine na vrh Ojstrice, ki je precej skrajšala dotedanjo pot iz Logarske doline ter se izognila grušču pod Škarjami – pot je po njem poimenovana Kopinškova pot. Slednja je bila pozneje zavarovana s klini in žično vrvjo. Pot je bila planincem odprta 1. septembra 1940 in je še danes precej obiskana, saj je najkrajša pot iz Logarske doline na ta vrh.

Kopinšek je bil tudi sodelavec Planinskega vestnika in iskan predavatelj. O lepotah zimskega smučanja na Mozirski planini, Raduhi in Korošici je bilo objavljenih mnogo člankov v Planinskem in Turističnem vestniku. Vtise z bogate planinske aktivnosti doma in v tujih gorstvih je v številnih predavanjih posredoval ljubiteljem planinstva v Celju.

Trajen spomenik si je Andrino Kopinšek postavil tudi v smučanju. Leta 1926 je na smučiščih pri Celjski koči prvi pri nas organiziral slalomsko tekmo, takrat še neznani smučarski disciplini, in v njej tudi zmagal. Šest let kasneje je v jugoslovanski ekipi nastopil na tekmah FIS v alpskih disciplinah v Innsbrucku, bil je prvi zmagovalec Pohorja v smučarskem teku in alpskem smučanju. Po drugi svetovni vojni se je udejstvoval kot smučarski vaditelj, vodnik in sodnika. Sodeloval je na vseh velikih in tudi šolskih tekmovanjih, kjer je bil pogosto štarter ali glavni sodnik na cilju. Ustvarjalno je sodeloval z ZVUTS v Celju, kjer je vrsto let skrbel za napredek pionirskega smučanja. Smučal je praktično do svoje smrti.

Nazadnje je bil 11 let (že kot upokojenec) turistični vodnik v turistični agenciji Atlas v Dubrovniku.

Od leta 1942 je bil poročen z Ljubomiro Borlak (1910–1981), s katero si je ustvaril družino; njun sin Peter Kopinšek (1943–1994) bil tekmovalec in trener alpskega smučanja. Bil je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Pokopan je na celjskem mestnem pokopališču.