KOLMAN, Emanuel

Nekaj časa služboval in živel na Jesenicah, zato je bil leta 2014 uvrščen v antologijo jeseniških pesnikov z naslovom Železarska lirika (Jesenice: Kulturno-umetniški klub Pegasus, 2014). Rodil se je leta 1917 kot nezakonski sin Angele Kolman v Radovljici, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Izdelal je šest razredov ljudske šole, leta 1929 pa je šolanje nadaljeval na Državni realni gimnaziji Kranj. Z nekaj težavami jo je končal leta 1935. Po zaključku gimnazije se je Kolman v času med drugo polovico leta 1935 in avgustom 1937 zaposlil pri Jugoslovanskih državnih železnicah na jeseniški železniški postaji. Avgusta 1937 je prvič duševno zbolel, zaradi česar je bil tudi hospitaliziran. Po vrnitvi domov je nadaljeval z delom na jeseniški železniški postaji. Kot uradnik je delal približno štiri mesece, potem pa so ga leta 1938 sprejeli za dnevničarja I. kategorije na železniško postajo Kranjska Gora. Jeseni leta 1941 se je Kolmanu duševno zdravstveno stanje spet poslabšalo, zaradi česar je bil ponovno hospitaliziran. Od takrat dalje se mu stanje ni več izboljšalo. Junija 1974 je postal oskrbovanec Doma dr. Franceta Berglja na Jesenicah, kjer je takrat prebivala tudi njegova mati. Po njeni smrti je njegov skrbnik postal Stanislav Rotar, nekdanji sosed, ki sicer z družino ni v nobenem sorodstvenem razmerju. Leta 1978, po materini smrti in Rotarjevem prevzemu skrbništva, je bil premeščen v Dom dr. Janka Benedika Radovljica. Umrl je leta 1987 za posledicami odpovedi srca.

Z objavljanjem poezije je začel v šolskem letu 1934/1935, in sicer v dijaškem listu Mentor, kjer je objavil štiri pesmi, in Izvestju državne realne gimnazije Kranj, kjer je objavil pesem Jugoslaviji. V naslednjem letniku (1935/1936) revije Mentor je objavil še dve pesmi in cikel sedmih pripovednih besedil v prozi z naslovom Drobne slike. V obdobju med 1936 in 1939 je Kolman dosegel ustvarjalni vrh. Svoja dela je predstavljal v literarnih revijah: Mladika, Vrtec, Dom in svet, Vigred, Kres in Mentor. Predstavil se je z eno dramsko (Brezdomci), tremi proznimi (Jezus na križu, Pod večer, drugi cikel Drobnih slik) in sedemintridesetimi pesniškimi objavami. Leta 1939 je na Jesenicah izdal svojo edino pesniško zbirko z naslovom V svetlobah in sencah. Knjigo je založila Knjigoveznica Ivan Avguštin, natisnila pa jo je Tiskarna Anton Blažej. Obe sta se nahajali v isti stavbi, kjer je leva polovica hiše pripadala tiskarni, desna pa knjigoveznici. O Kolmanovi zbirki so pisali Jože Dular v Domu in svetu, neznan avtor v dijaškem listu Mentor, Milan Šega v družinskem listu Mladika, Tine Debeljak v Slovencu ter Lino Legiša v reviji Dejanje. Po tem je njegova ustvarjalnost, verjetno predvsem zaradi zdravstvenega stanja, pričela upadati. Po letu 1939 je objavil samo še osem del, sedem pesmi pa se je ohranilo v rokopisih. Ti so bili do leta 2014 v lasti Stanislava Rotarja, od tedaj pa jih hrani urednik Zbranega dela Emanuela Kolmana (Jesenice: Kulturno-umetniški klub Artista, 2016), Jernej Kusterle.

Pomembna so tudi poustvarjalna dela, predvsem gre za uglasbitve, ki so nastala po predlogah Kolmanovih pesmi. Že v tridesetih letih 20. stoletja je David Doktorič po smrti kralja Aleksandra za štiriglasni mešani pevski zbor uglasbil pesem Jugoslaviji. Leta 1940 je Andrej Lisac uglasbil pesem Moji materi, Matija Tomc pa je leta 1955 v reviji za mladinsko zborovsko glasbo Grlica objavil notno gradivo za pesem Kukavica, ki sta jo nato leta 1987 skupaj z Bojanom Adamičem še prepesnila.

Zapis je pripravil Jernej Kusterle.