Osnovno šolo je obiskovala na Vidmu pri Ptuju (1963‒1971). Po zaključeni Šoli za prodajalce na Ptuju (1971‒1974) se je izobraževala na Ekonomski srednji šoli v Mariboru (1975‒1979). Leta 2002 se je odločila za študij na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v Mariboru, smer Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov, kjer je diplomirala (2006) in magistrirala (2009).
Leta 1974 se je zaposlila v podjetju Izbira Ptuj, kasnejšem Poslovnem sistemu Mercator. Sprva je v podjetju opravljala računovodska dela, zadnja leta pa je bila strokovna delavka v kadrovskem oddelku v Murski Soboti, kjer je delala do upokojitve (2012).
V svojem domačem kraju je delovala v več društvih: v Društvu prijateljev mladine Videm pri Ptuju, Mešanem cerkvenem pevskem zboru sv. Vida in Kulturnem društvu Franceta Forstneriča, kjer je bila še posebej dejavna v dramski sekciji in pevskem zboru. Gledališče jo je zanimalo že v mladih letih. Komaj petnajstletna je napisala gledališko igro Vrni se, dragi očka moj (1972), dve leti kasneje pa še Pesem klopotcev (1974). Igri, ki ju je sama režirala in v njiju nastopila tudi kot igralka, sta doživeli več odrskih predstavitev. Leta 1976 je bila na odru ptujskega gledališča pod režisersko taktirko Petra Malca odigrana še njena igra Ograd, zapisana po povesti Janeza Jalna. Še vedno je aktivna v Društvu kmetic Občine Videm.
Veliko tudi piše. Leta 2013, ob stoletnici delovanja cerkvenega pevskega zbora v domači župniji je izdala publikacijo Sem pevec in peti je vse mi na sveti …: 1913‒2013. Naslednje leto je v sodelovanju z Društvom kmetic Občine Videm, zbrala recepte starih jedi, kakršne so nekoč kuhali na območju videmske občine. Izšli so leta 2014 v knjigi Kaj in kako so kuhale naše babice pri sv. Vidu (2014). Napisala je tudi nekaj pravljic. Leta 2019 sta izšli Snežakec Jakec in zbirka Kaj skriva haloški veter?: zdravljice iz Haloz, naslednje leto pa še Buca, Đeki in klavir: pravljica za Evo, ki jo je namenila otrokom z bralno-pisnimi težavami. Na začetku knjige je zapisala pesem Zmorem, posvečeno otrokom z disleksijo. Snov za pisanje črpa iz ljudskega izročila domačega kraja in narave, največji ustvarjalni navdih pa ji predstavljajo mladi in njeni domači. Pravljice pripoveduje otrokom v vrtcih in osnovnih šolah ter v Cuker jami, projektu Občine Videm. Svojo ljubezen do otrok je izrazila tudi z opravljanjem prostovoljnega dela vzgojitelja v Punatu na letovanju Rdečega križa.
Vrni se, dragi moj očka, 1974
Pesem klopotcev: druga igra, 1974
Ograd, 1976
Sem pevec in peti je vse mi na sveti …: 1913‒2013, 2013
Kaj in kako so kuhale naše babice pri sv. Vidu ali kako kuhati preprosto, na stari način in v primeru samooskrbe, 2014
Snežakec Jakec, 2018
Kaj skriva haloški veter?: zdrávljice iz Haloz, 2019
Buca, Đeki in klavir: pravljica za Evo, 2020
Za dolgoletno sodelovanje in delo na kulturnem področju je prejela priznanje župana Občine Videm.
M. Kolednik Črnila: Prispevek za biografski leksikon Obrazi slovenskih pokrajin, november 2020 (hrani arhiv KIP).
F. Forstnerič: Dekle, ki piše igre, Delo, št. 122 (27. 5. 1975), str. 10.
