Pater Atanazij se je rodil 20. aprila leta 1911 v vasi Hrastovlje v skromni kmečki družini, materi Mariji, rojeni Markončič in očetu Mihaelu Kocjančič. Pri krstu so mu dali ime Kristijan. Mama mu je umrla, ko je bil star komaj leto dni. Oče Miha, pripadnik Frančiškovega svetnega reda, je bil cerkovnik pri cerkvi Sv. Trojice. Vodil je popoldanske pobožnosti ob nedeljah in praznikih ter skrbel, da so bolniki in ostareli pravočasno prejeli zadnje zakramente in bili mrtvi dostojno pokopani. Ko je bil Kristijan star 13 let, ga je oče peljal v samostan pri sv. Ani v Kopru, da bi ga frančiškani vzgojili za duhovnika. Kristijan je hodil v osnovno šolo v Koper. V Lonigu pri Vicenzi je obiskoval gimnazijo. Noviciat je opravil v San Pancrazio di Barbarano, tu je dobil samostansko ime Atanazij. Četrti razred gimnazije je obiskoval v Huminu v Furlaniji. Filozofijo je študiral v Motta di Livenza, v Kopru v samostanu Sv. Ane in v Padovi. Med študijem je 13. novembra 1932 v Motta di Livenza izrekel večne redovne zaobljube. Maturiral je v Padovi leta 1933. Nato se je vpisal na teologijo. Opravil je tudi dveletni misijonski medicinski tečaj. Mašniško posvečenje mu je 4. julija 1937 svečano podelil pomožni škof v Benetkah. Novo mašo je daroval 15. avgusta 1937 v kapelici pri Mariji Devici na Vzročku ob izviru Rižane. Bil je imenovan za kateheta in bolnišničnega duhovnika, nato pa za duhovnega pomočnika v Huminu v Furlaniji, kjer je veliko pomagal beneškim Slovencem. Po dveh letih je prišel k Sv. Ani v Koper. Kot duhovni pomočnik je skrbel za bolnike v Valdoltri in Ankaranu, skrbel je tudi za Spodnje Škofije in Dekane, bil je spovednik v škofijskem semenišču v Kopru. Leta 1940 je bil najprej pol leta sanitetni vojaški kaplan, nato pa tri leta vojaški kurat vojnih in civilnih internirancev v krajih blizu Trevisa in Padove. Tu se je srečal z interniranci različnih narodov in veroizpovedi iz Jugoslavije ter jih oskrboval s hrano. Ker so ga tožili, je moral na zagovor v Rim, kjer je prosil za sprejem pri papežu. Srečal se je s papežem in ga prosil za živilske bone za internirance. Papež je rad ustregel njegovi prošnji. Taboriščnikom je pater z boni zelo pomagal. Po razpadu Italije je komaj ušel nacistom, nato pa se umaknil v samostan v Pazin, kjer je bil spovednik v semenišču in v zavodu sester redovnic; duhovno je oskrboval tudi bližnje vasi. Leta 1947 so ga aretirali in obsodili na 4 leta zapora in prisilnega dela v Stari Gradiški. Bil je tudi v samici. Po vrnitvi se je pridružil slovenskim frančiškanom. Začasno je bil na Viču, potem v Kostanjevici pri Novi Gorici. Leta 1959 je prišel v Strunjan, po šestih letih se je vrnil v Kostanjevico in bil zopet spovednik za Sveto Goro. Leta 1968 se je vrnil v Strunjan, leta 1974 pa k Sv. Ani v Koper. Ker je bil samostan nacionaliziran, si je sam zgradil stanovanje, knjižnico in druge prostore. Za cerkev Sv. Ane je skrbel do leta 1995, ko se je zaradi bolezni umaknil v svojo skromno celico ob cerkvi. Vrata je imel kljub bolezni še vedno odprta za vsakogar, ki je bil v duševni stiski in znal je tudi modro svetovati. Umrl je v izolski bolnišnici, 29. avgusta 1996, star 85 let. Pokopan je v cerkvi Sv. Ane. Na njegovem pogrebu je bilo poleg škofa še 60 duhovnikov in polna cerkev vernikov, ki so ga imeli radi. Bil je preprost, ponižen in skromen, širokega duha in srca. Po vzoru svojega prijatelja in spovednika sv. Leopolda Mandiča je neutrudno sprejemal vernike in jim delil zakrament sprave. Daritev svete maše je bila zanj vrhunec dneva. Nikoli ni slabo govoril o drugih ljudeh, niti o tistih, ki so ga krivično obsodili na štiri leta zapora. Ljubil je samoto, a se je razveselil vsakega obiska. Bil je zadovoljen z malim. Jedačo in pijačo, ki so mu jo prinašali ljudje, je še toplo razdal naprej. Nikoli ni iskal slave ali priznanja. Njegova sreča je bila služiti in pomagati drugim.
Podatki so povzeti po različnih virih