KOCBEK, Edvard

Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Po maturi je v Mariboru študiral teologijo, a je študij po dveh letih zapustil in se vpisal na romanistiko v Ljubljani. Ta študij je dokončal leta 1930. Sprva je služboval na Hrvaškem, v Bjelovarju in Varaždinu, nato pa je postal gimnazijski profesor francoščine v Ljubljani. V stroga krščanska pravila in krščansko miselnost se ni mogel nikoli povsem vživeti, zato je bil bliže t.i. krščanskemu socializmu. Med študijem je urejal glasilo krščanske mladine Križ, kar je bil njegov prvi stik s pisanjem. Leta 1932 je bil študijsko v Parizu in Lyonu, kjer so ga prevzele ideje personalizma in eksistencializma ter zaznamovale njegovo ustvarjanje. Leta 1937, med državljansko vojno v Španiji, je v katoliški reviji Dom in svet objavil esej Premišljevanje o Španiji. V njem je podprl ideje politične levice in hkrati zapisal ostre besede na račun katoliške cerkve, kar mu je slednja tako v Španiji kot v Sloveniji hudo zamerila. Kocbek je naslednje leto ustanovil svoj list Dejanje in ga urejal do začetka vojne leta 1941, ko se je zelo hitro vključil v Osvobodilno fronto. Postal je njen vidnejši član, prevzemal funkcije in se udeleževal ključnih političnih dogodkov (Dolomitska izjava, zbor odposlancev v Kočevju, 2. zasedanje AVNOJ v Jajcu). Kot podpredsednik AVNOJ in poverjenik za prosveto je po 2. zasedanju ostal v vrhovnem štabu jugoslovanskih partizanov. Poslan je bil v Vatikan, kjer je po ukazu nadrejenih pojasnjeval jugoslovansko politiko. Jeseni leta 1944 je prevzel ministrstvo za Slovenijo v Beogradu, od leta 1946 dalje pa je visoke politične funkcije opravljal v Ljubljani. Leta 1951, ko je izšla njegova, danes legendarna, zbirka novel Strah in pogum, se je zoper njega začel politični pritisk. Kocbek kot krščanski socialist je v novelah namreč ubesedil tudi dvom posameznika o moralni neoporečnosti nekaterih dejanj med NOB, o čemer v letih po vojni ni smelo biti govora. Odstopiti je moral z vseh funkcij, izločili so ga iz javnega življenja, mu prisluškovali … Preživljal se je s prevajanjem francoskih klasikov v slovenščino, medtem ko lastnih besedil ni smel objavljati. Na videzso ga rehabilitirali s podelitvijo Prešernove nagrade leta 1964, a nelagodje politične elite ob njegovem imenu je ostajalo. Tako ga je leta 1974 usoda še enkrat dotolkla. Pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula sta ga namreč intervjuvala ob njegovi sedemdesetletnici in takrat je v javnost prišla dolga leta zamolčana skrivnost o poboju domobrancev. Spet se je moral umakniti v osamo, ki je trajala do njegove smrti, čeprav se je zanj zavzel celo nemški nobelovec Heinrich Böll. Njegovo osebnost in delo je stroka temeljito začela obravnavati šele po osamosvojitvi Slovenije.
Edvard Kocbek je v leposlovju cenjen zlasti kot pesnik. Literarni zgodovinarji njegovima pesniškima zbirkama Zemlja in Groza, ki temeljita v eksistencializmu, pripisujejo visoko literarno vrednost. Njegova proza (novele Strah in pogum ter številni dnevniki) ima še danes dokumentarno vrednost za poznavanje obdobja, v katerem je živel. Bil je zelo močna osebnost, saj še danes skorajda ne izide knjiga spominov katerega izmed slovenskih politikov, pisateljev ali drugih razumnikov, ki Kocbeku ne bi namenila vsaj nekaj vrstic. Še vedno pa izhajajo tudi knjige, ki ga interpretirajo z najrazličnejših vidikov.

Zbirka novel Strah in pogum je bila skupaj z Jančarjevim romanom In ljubezen tudi določena za maturitetni esej v letu 2025.