KOBAL, Svetko

Rojen je bil kot zadnji otrok Valentinu in Mariji Kobav. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je leta 1941 maturiral. Po koncu 2. svetovne vojne je študiral ekonomijo in leta 1963 diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Takoj ob ustanovitvi Osvobodilne fronte, spomladi leta 1941, se je vključil v njeno delovanje na širšem škofjeloškem območju. Decembra 1941 je organiziral uspešen napad na nemške zapore na Loškem gradu in sodeloval v poljanski vstaji. Januarja 1942 je bil aretiran in bil zaprt v najhujših nemških taboriščih: Begunje, Auschwitz, Mauthausen in na prisilno delo v Linz . Spomladi leta 1944 mu je uspelo pobegniti in takoj se je vključil v gorenjske partizanske enote. Tu je še istega leta napisal knjižico o Mauthausnu, ki so jo nato razmnožile partizanske tehnike in s tem je kot prvi razkril pravo naravo in strahote koncentracijskega taborišča. Leta 1945 je sodeloval v sklepnih bojih 9. korpusa Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije pri osvobajanju Trsta.

Po demobilizaciji se je leta 1948 zaposlil na Glavnem odboru Ljudske tehnike v Ljubljani. Leta 1953 je bil izvoljen v Ljudski odbor v Škofji Loki. Do leta 1954 je bil sekretar Avto-moto zveze Slovenije in Foto-kino zveze Slovenije. Od leta 1954 do 1958 je bil predsednik skupščine mestne občine Škofja Loka. V tem času so bila ustanovljena mnoga loška podjetja: LTH, Tehnik, Termika, Jelovica idr., moderniziran je bil Lahov most pri Šeširju in most proti Trati. Pomembno je vplival, da se je na Loški grad, ki so ga izpraznili zaporniki, preselil Loški muzej. Odločilno je podprl izid Loških razgledov leta 1954. S tem so postali domoznanski zbornik z najdaljšo tradicijo v Sloveniji. Bil je dolgoletni član uredniškega odbora (1957-1963 in 1979-2007) in avtor številnih prispevkov v Loških razgledih. Naslednja tri leta (1958-1961) je bil podpredsednik okrajnega ljudskega odbora Kranj. V tem času je vodil tudi Vodno gospodarstvo Gorenjske in okrajno banko. Leta 1962 je bil imenovan za podpredsednika Gospodarske zbornice Slovenije. Naslednji dve leti (1963-1965) je bil v Beogradu kot državni podsekretar in je sodeloval pri pripravi jugoslovanske gospodarske reforme. V štiriletnem mandatu (1965-1969) je bil republiški sekretar za gospodarstvo. V tem času sta vlado vodila Janko Smole in Stane Kavčič. Od leta 1969 je bil delegat Slovenije v Domu narodov v Zvezni skupščini Jugoslavije. Po ustavnih amandmajih leta 1971 je oblikoval zakonodajo na monetarnem področju in sodeloval pri nastajajočem zakonu o Narodni banki Slovenije, ki je bila simbol samostojne države Republike Slovenije. Aprila 1972 je bil imenovan za prvega guvernerja Narodne Banke Slovenije, ki jo je vodil do julija 1976. V tem času je sodeloval tudi pri gradnji Ekonomske fakultete v Ljubljani, na kateri je predaval v podiplomskem študiju, in bil več let predsednik sveta te fakultete. Po 46 letih delovne dobe se je upokojil leta 1990 in nato aktivno sodeloval pri oblikovanju slovenske ustave ob osamosvojitvi.

Skupaj z Bogdanom Osolnikom sta leta 1998 zbrala dragocene podatke in bogato slikovno gradivo za knjigo Pokrajinska tehnika za Gorenjsko 1944–1945. Zadnja leta si je zelo prizadeval za raziskavo in ovrednotenje poljanske vstaje, ki je na začetku leta 1942 prerasla v legendarni dražgoški boj.

Ves čas je aktivno deloval tudi v Muzejskem društvu Škofja Loka. Od leta 1954 je bil (s krajšo prekinitvijo) aktivni društveni odbornik in 12 let društveni podpredsednik. V zadnjih letih je bil kljub visoki starosti predsednik nadzornega odbora in član uredniškega odbora Loških razgledov, v zadnjem mandatu je bil član častnega razsodišča. Leta 1993 je bil imenovan za častnega člana društva.