KLEVA, Karmel

V prvi svetovni vojni je mati Marija Kleva izgubila moža in ostala sama s tremi otroki. Leta 1921 se je poročila z vdovcem brez otrok, Jožefom Klevo in rodil se jima je sin Karmel. Oče mu je posvečal veliko ljubezni, a je umrl, ko je bilo dečku lešest let.
Karmel je osnovno šolanje končal v italijanskem jeziku. Želel si je nadaljevati izobraževanje, postati trgovec ali mizar, a so bile tedaj možnosti za Slovence zelo omejene. Mama bi ga rada poslala v semenišče, a na to ni pristal.
Tako je postal vajenec v kovinarski delavnici v Izoli. Vajeniško dobo je po dveh letih prekinil, ker se ni strinjal s fašistično politiko, ki je med drugim prepovedala izražanje v materinem jeziku. Doma je s polbratom obdeloval kmetijo.
Nato je dobil poziv za služenje vojaškega roka. Do razpada Italije je ostal vojak. 12. 9. 1943 se je vrnil domov, misleč, da je vsega hudega konec. Ves srečen se je posvetil družini in delu na kmetiji. Julija 1944 so nemške sile zasedle Istro. Njihovo hišo so preuredili v vojaški štab, zato se je morala družina izseliti. Ko so Nemci odšli, se je vključil v enote za varovanje pomembnih objektov v Primorju. Demobiliziran je bil septembra 1944.
Po koncu druge svetovne vojne je postal poslovodja trgovine na Maliji, nato vodja odkupovalne postaje kmetijskih pridelkov v Izoli in spet trgovec na Maliji. Tu se je leta 1980 upokojil. Tako se mu je izpolnila prva mladostna želja.
Njegova druga mladostna želja je bila povezana z lesom, ki ga je oboževal. Temu se je posvetil po upokojitvi. Kot rezbar samouk je rad upodabljal domače kraje, kmečko stavbarstvo, ljudi pri kmečkem delu, živali, vaško in družinsko življenje. Izkoristil je, kar mu je prišlo v roke, naj bo to lipov ali afriški les. Tako je nastalo več kot sto lesenih reliefov in kipov. Ustvarjal je dobro desetletje, dokler ga ni prizadela izguba vida.
Karmelo Kleva je veliko svojih del podaril prijateljem in znancem, ki so jih ponesli v vse dele sveta, od Kanade do Avstralije. Večkrat je tudi razstavljal na Maliji, v Kortah, v Izoli in Kopru.
Leta 2010 je prejel nagrado Občine Izola za življenjsko delo na področju naivne ljudske umetnosti.