KLEMENČIČ, Lovro

Rodil se je v trgovski družini očetu Francu Klemenčiču in materi Tereziji, rojeni Lesjak. Njegov starejši brat Josip Klemenčič je bil novomeški podjetnik. Leta 1911 je maturiral na gimnaziji v Novem mestu. Nato se je vpisal na medicinsko fakulteto na Dunaju, kjer je končal dva letnika in v letu 1912/1913 opravil prvi državni izpit.

V ta čas segajo začetki njegovega narodno revolucionarnega delovanja. Med drugimi je namj vplival Franc Fabjančič, s katerim je imel stike še iz dijaških let v Novem mestu. Bil je pripadnik gibanja Preporod in sodelavec istoimenskega lista ter eden od kladivarjev oziroma vodij organizacije. Leta 1913 je bil poslan v Rusijo, da bi navezal stike z ruskimi revolucionarji. Kmalu po vrnitvi domov je bil predčasno vpoklican v vojsko.

Po izbruhu prve svetovne vojne je v Galiciji kot avstro-ogrski vojak padel v rusko ujetništvo, a se je od tam rešil. Kot dobrovoljec je šel leta 1915 v Srbijo. Bil je na bolgarski fronti, kjer je deloval tudi kot zdravnik. S srbsko armado se je umaknil čez Albanijo na Krf in Solun. Leta 1917 je šel v Rusijo, da bi dobil podporo za ustanovitev jugoslovanske države. Avgusta 1918 se je pridružil Rdeči armadi. Kot zdravnik se je pridružil mednarodnemu odredu in se udeležil ekspedicije čez Kaspijsko morje. Ko se je avgusta 1919 vrnil iz Rusije, se je v Ljubljani pridružil levemu krilu Jugoslovanske socialdemokratske stranke in bil eden od ustanoviteljev Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ), zadolžen za ustanovitev pokrajinske organizacije v Sloveniji.

Leta 1920 je bil v Vukovarju izvoljen v centralni svet Komunistične partije Jugoslavije in postal sekretar pokrajinskega sveta Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Novembra 1920 je bil na listi KP Makedonije izvoljen v Ustavodajno skupščino Jugoslavije. Po vladni prepovedi komunistične stranke se je vrnil v Slovenijo in se skupaj z Vladislavom Fabjančičem trudil obdržati pokrajinsko organizacijo aktivno v ilegali. Leta 1921 je ustanovil glasilo KPJ za Slovenijo Delavske novice. Leta 1922 je prvi opozoril na pomembnost narodnega vprašanja za KPJ. Zagovarjal je združevanje vseh delavskih strank v političnem boju ne glede na svetovnonazorsko pripadnost, zato se je leta 1923 s Komunistično partijo Slovenije in Jugoslavije razšel. Priključil se je pokrajinskemu odboru Socialistične stranke Jugoslavije in Kmečko delavske zveze. Leta 1925 se je pridružil frakciji socialistov Zvonimirja Bernota. Umrl je v prometni nesreči pri Podbrezju na Gorenjskem julija 1928.

Objavljal je v številnih socialističnih glasilih, npr. Preporod, Rdeči prapor, Delavske novice, Naprej, posamezne prispevke tudi v glasilu slovenskih izseljencev v ZDA Prosveta. Občasno se je ukvarjal z leposlovjem. V njegovi rokopisni zapuščini je ostal osnutek trilogije z naslovom Vojna in revolucija.