Karel ŠIROK

Rodil se je očetu Andreju, učitelju, in materi Mariji (roj. Čadež), kmetici. Družina je bila številčna, viri omenjajo enajst otrok. Oče je poučeval v več krajih na širšem Goriškem, leta 1903 se je z družino preselil v Sv. Jakob v Trstu, kjer je dobil delo na šoli.

Karel Širok je bil rojen v Goriških brdih, tam je končal osnovno šolo, gimnazijo je obiskoval v Gorici in Trstu, šolanje pa nadaljeval na učiteljišču v Kopru. Po študiju je poučeval v več krajih na Tržaškem (Sv. Jakob, Škedenj, Sv. Ivan, Rojan) vse do leta 1924, ko je bil odpuščen iz službe. Eno leto je učil še v Črnomlju, potem pa je bil zaposlen kot uradnik na konzulatu v Trstu (1926–29) in zatem Celovcu (1929–38).

Poleg službe je deloval na številnih kulturnih področjih: režiral je, igral, vodil dramsko šolo, sodeloval pri prireditvah, v orkestru Glasbene matice igral kontrabas, sicer pa tudi violino in čelo, vodil je pevske zbore. Na kulturnem področju je veliko sodeloval z bratom Albertom (1895–1985, pesnik, prevajalec, urednik, kulturni delavec).

Pisati in objavljati je začel zgodaj, že kot dijak (npr. v Zvončku, listu s podobami za slovensko mladino), kasneje pa v raznih revijah in listih (Jaselce, Njiva, Naš rod, Naš glas idr.).

V obdobju po koncu prve svetovne vojne so tudi že izšle njegove štiri knjige, tri pesniške zbirke in ena knjiga črtic. Mladinska pesniška zbirka Jutro je bila razprodana v nekaj dneh po izidu. Njegove pesmi so bile pogosto uglasbene, za kar so poskrbeli številni skladatelji: Marij Kogoj, Emil Adamič, Matija Bravničar, Danilo Švara, Karol Pahor, Breda Šček in drugi. Njegova dela so bila tudi ponatisnjena, več pesmi je bilo prevedenih.

Ker je sodeloval s člani organizacije TIGR, ga je junija 1940 nemška policija v Celovcu aretirala in zaprla, potem pa izgnala v Jugoslavijo. Pred fašisti se je umaknil vse do Sarajeva, se vrnil v Ljubljano in bil junija 1941 ponovno aretiran. Prepeljali so ga v Trst, od tam pa so ga izročili nemški policiji v Celovec, kjer je bil obsojen; čez pol leta so ga prepeljali v Begunje. Nekaj dni kasneje je bil v Dragi ubit. Nihče ne ve, kje je pokopan.

Posthumno je ob deseti obletnici njegove smrti izšlo delo z naslovom Trije bratje in trije razbojniki. Za izdajo je uvod napisal njegov brat Albert Širok. Tako izvemo, da je pisatelj besedilo obravnaval kot primerno za objavo, saj je pri preostalih delih zabeležil različne opazke, da gradivo za to ni dovolj dobro. Zgodbo spremlja tudi spomin iz zasebnega življenja – nastala je v času, ko je še delal v Celovcu. Vsak teden se je vračal k sinu v Ljubljano in mu v nadaljevanjih pripovedoval prav to zgodbo.