Karel ŠANDA

Rodil se je na Cestah v Rogatcu. Osnovno šolo je obiskoval v Rogatcu, pri stricu Mihaelu v Makolah ter stricu Josipu v Beljaku. V letih 1893 in 1901 se je vpisal na gimnazijo v Mariboru, nato se je odločil za univerzitetni študij francoščine, latinščine, slovenščine in nemščine na Dunaju, kjer je leta 1907 tudi doktoriral.

Po končanem študiju je poučeval na raznih dunajskih gimnazijah, po razpadu Avstro-Ogrske monarhije pa je odšel v Ljubljano na državno realko in na tretjo državno gimnazijo. Po petindvajsetih letih delovne dobe se je že upokojil zaradi neudeležbe na volitvah. Preselil se je v Maribor in tam živel do leta 1939, ko se je preselil v Beograd, kjer je ostal vse do svoje smrti. Pokopan je v rodnem kraju Rogatcu.

V obdobju, ko je živel na Dunaju, se je srečeval z Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem. Že v mladosti je v samozaložbi izdal zbirko pesmi Poezije in tragedijo Lepa Vida. Bolj pa se je uveljavil z literarnozgodovinskimi kot pa z leposlovnimi članki. Objavljal jih je v Ljubljanskem Zvonu (LZ) in Domu in svetu (DS). V reviji Dom in svet je 1902 objavil Slovar slovenskih krajevnih imen, 1905 pa primerjalno študijo Jurčičevega Desetega brata z romanom Starinar angleškega pisatelja Walterja Scotta in razpravo Moderna francoska lirika. V Ljubljanskem zvonu je 1908 objavil članek Osnovne misli bodoče zgodovine slovenskega slovstva. Mnogo njegovih leposlovnih in znanstvenih del je ostalo le v rokopisu in neobjavljenih. Med njimi so tudi: zbirka pesnitev Akordi, Vrazova antologija v slovenščini, Grofov celjskih pentalogija, pet zgodovinskih tragedij (Ema Krško Pilštanjka, Elizabeta Frankopanska, Veronika Deseniška, Ulrik Celjski, Osveta), zbirka poezij Ode; dnevniki, pisma in genealoški spisi. Te rokopise je hranil sin Borut v Beogradu in jih 1972 izročil Študijski knjižnici v Mariboru in Nadžupnijskemu uradu v Rogatcu. Najprej v hrambo, leta 1995 pa v trajno last Arhiva Nadžupnije Rogatec.