KACIN, Ivan

Odraščal je na domačiji pri »Tišlerjevih« v Otaležu. Mati Marija je bila babica, oče Janez (Ivan) pa mizar, ki je izdeloval tudi harmonije. Ivan je že kot otrok očetu veliko pomagal pri mizarskih delih in se seznanil z izdelovanjem harmonijev. Oče je opazil njegovo glasbeno nadarjenost, zato ga je po končani osnovni šoli poslal v triletno orglarsko šolo Cecilijinega društva v Ljubljani, ki jo je vodil Anton Foerster. Leta 1900 je uspešno zaključil šolanje in takoj nastopil službo organista in zborovodje v cerkvi Marije Pomagaj na Brezjah. V naslednjih letih je večkrat zamenjal delovno mesto, bil je organist v Velikih Laščah, na Kontovelu pri Trstu in v Puli, kjer je med služenjem vojaškega roka pri mornarici (1903–1905) igral v mornariški godbi in bil organist v mornariški cerkvi. Po enoletnem delu v Komnu je nastopil službo organista in zborovodje v Polhovem Gradcu in tam ostal do leta 1911, ko se je preselil v Ljubljano. Že prej se je zanimal za konstrukcijo orgel, preučeval sisteme mehaničnih orgel in obiskoval orglarske delavnice v Ljubljani, Benetkah in Gradcu, zato je leta 1911 v Ljubljani odprl lastno izdelovalnico harmonijev. Leta 1919 se je preselil v Gorico in tam ustanovil tovarno harmonijev, orgel in pianinov. Opremil jo je z modernimi stroji in ob sebi zbral dobre strokovnjake različnih narodnosti. Kmalu si je pridobil sloves izvrstnega izdelovalca orgel, ukvarjal se je tudi s prenovo in predelavo starejših orgel po celotnem Primorskem in Goriškem.
Z nastopom fašizma so se zanj začeli težki časi. Pritisk na Slovence je bil močan tudi na gospodarskem področju, zato je leta 1931 svojo dejavnost preselil v Jugoslavijo, v Domžale. Tam je opustil proizvodnjo orgel, izdeloval je le še harmonije in pianine. Ponovno pa se je začel posvečati zborovodstvu, vodil je pevsko društvo Domžale. Ob izbruhu druge svetovne vojne, ko so v Domžale prišli Nemci, je bil prisiljen podjetje zapreti in se leta 1941 vrniti v Gorico, kjer je v manjšem obsegu še nadaljeval z izdelovanjem glasbenih inštrumentov. Leta 1947 je njegova družina doživela hud izbruh nasilja italijanskih skrajnežev, ko so sredi noči vdrli v njihovo stanovanje in jih hoteli izgnati v Jugoslavijo. Ivan Kacin je od takrat vedno bolj bolehal in leta 1953 umrl.
V času, ko je bil v Polhovem Gradcu, se mu je rodil nezakonski otrok Pavel, s katerim pa ni imel stikov. Pavel je že v otroštvu odšel v Ameriko in tam postal uspešen skladatelj. Ivan Kacin se je kasneje v Ljubljani poročil, vendar je zakon kmalu razpadel. V Gorici je nato spoznal Marijo Makuc in z njo do konca življenja živel v družinski skupnosti. Leta 1928 se jima je rodila hči Dorica.