JURANČIČ, Ivan

Ljudsko šolo je obiskoval v Sv. Andražu v Slovenskih goricah. Leta 1875 se je vpisal v realno gimnazijo na Ptuju. Po končanem drugem razredu je šolanje prekinil zaradi finančnih težav. Nato je sodeloval v domači godbi na pihala. Postal je eden najbolj prizadevnih in vestnih članov orkestra, kar mu je omogočilo, da so ga na naboru leta 1881 odredili v 87. pešpolk k vojaški godbi. Kadrovski rok je odslužil kot vojaški godbenik. Leta 1884 je odšel domov kot poddesetnik.

Leto kasneje se je poročil in preselil v Andrence. Ob novem domu je našel čebelnjak s šestimi čebeljimi družinami in začel čebelariti. Z namenom iskanja novih načinov čebelarjenja je raziskoval življenje čebel. Obiskoval je čebelarje iz bližnje in daljne okolice ter naročal čebelarske knjige in časopise. Po lastem sistemu je oblikoval čebelnjak ter izumil stiskalnico za vosek in klešče za jemanje satja iz panjev. Postal je mojster v čebelarstvu in mizarstvu za čebelarje. Izdelal je na tisoče panjev, veliko število manjših in 10 velikih čebelnjakov. Uvajal je panje s premičnim satjem. Po vseh poizkusih predelav se je odločil za dunajski panj (trietažni panj z visečimi satniki) in ga pri svojem delovanju striktno zagovarjal. Po njegove nasvete so prihajali čebelarji s Štajerske in Prekmurja. Leta 1902 se je vpisal na dunajsko čebelarsko šolo. Po uspešno končanem študiju je postal čebelarski učitelj. Tri leta kasneje je na Dunaju končal še tečaj iz mikroskopije. V letih 1903‒1919 je delal kot predavatelj in terenski društveni učitelj takratnega Slovenskega čebelarskega društva za Spodnjo Štajersko, v letih 1919‒1923 pa kot državni terenski učitelj za Štajersko. Med letoma 1923 in 1925 je po naročilu mariborskega župana služboval kot honorarni terenski učitelj za Štajersko in Slovensko krajino (Prekmurje).

Med prvimi je ugotovil, da je razvoj čebelarstva možen le z neposrednim poučevanjem čebelarjev. S povečevanjem teorije in prakse, z veliko ljubezni do čebel in močno voljo pomagati drugim čebelarjem iz dotedanje zaostalosti je dosegel velike uspehe. Prirejal je shode, predavanja in tečaje. Bil je izvrsten govornik. Njegov ugled in strokovnost sta dosegla tudi avstrijske čebelarje. Udeležil se je številnih čebelarskih razstav v avstro-ogrski monarhiji in pozneje v kraljevini SHS (na Ptuju, Dunaju, v Leobnu, Gradcu in Ljubljani). Priznan je bil tudi kot drevesničar in trsničar. Na štajerskem območju je razširjal sadike žlahtnega sadja in trsja.

Z udejstvovanjem v gospodarskih, posvetnih in političnih organizacijah se je boril proti hudemu pritisku germanizacije. Utrjeval je narodno zavest in krepil gospodarsko moč Slovencev v teh krajih, s tem pa tudi njihovo neodvisnost. Bil je osrednji pobudnik za ustanovitev prve podružnice Slovenskega čebelarskega društva za Spodnjo Štajersko za župnije sv. Andraža, sv. Bolfenka in sv. Urbana v Slovenskih goricah (1904) ter prvi podpredsednik leta 1923 ustanovljene Zveze čebelarskih podružnic Maribor.

Objavil je več kot 150 člankov v revijah Slovenski čebelar in sadjerejec ter Slovenski čebelar. Leta 1888 je napisal priročnik Čebeloreja, ki je ostal v rokopisu. Zapis je izdala Čebelarska zveza Slovenije šele leta 2004. Za svoje delo je prejel več odlikovanj. Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani ga je izvolilo za častnega člana (1931). Po njem se imenuje čebelarsko društvo v Cerkvenjaku.