Joži MUNIH PETRIČ

Osnovno šolo je obiskovala v Bohinjski Bistrici, njen sošolec je bil Tomaž Godec. Več let je živela na Češkem, kjer se je tudi poročila, nato pa se je leta 1934 vrnila v domovino. Po krajši zaposlitvi v trgovski stroki je sprejela mesto bolniške sestre v Zagrebu. Leta 1941 so jo aretirali ustaši. Ko so jo izpustili, je odšla v Ljubljano, kjer je zbirala sanitetni material in ga pošiljala partizanom na Gorenjsko. Po vojni se je preselila v Kranj in tam našla svoj zadnji dom.

Joži Munih Petrič je kmečko življenje, ki ga je opisovala v svojih romanih in povestih, spoznala že kot otrok. Njene zgodbe se večinoma dogajajo na Gorenjskem in Tolminskem, kjer je imela svoje korenine. Čeprav ji na začetku njene pisateljske poti nobena založba ni hotela izdati prvega romana Za kos kruha, je vztrajala na svoji poti in naposled dočakala izdajo svoje prve povesti Ljudje iz Stržišča. Z rodnim Bohinjem jo povezuje povest Ana, ki je delno avtobiografska in opisuje dekle, ki je moralo hitro odrasti, zapustiti domači kraj in za boljšim življenjem oditi v Ljubljano. Slovenski literarni zgodovinarji Joži Munih Petrič uvrščajo med avtorje večerniške oziroma »popularne« pripovedne proze. Vse njene knjige sta izdali dve založbi: Kmečki glas in Mohorjeva družba v Celju. Neuresničena je ostala njena želja, da bi napisala roman o življenju Tomaža Godca.