Jožef Emanuel BARBO-WAXENSTEIN

Izšel je iz rakovniške linije rodbine Barbo-Waxenstein, ki je med drugim imela v lasti posestvo in dvorec Rakovnik pri Šentrupertu na Dolenjskem. Bil je najstarejši sin Ota Barba-Waxensteina in njegov naslednik. Na pokopališču v Šentrupertu je bila v njegovem času leta 1859 postavljena kapela s kripto za zadnje počivališče članov rodbine.

Kot najznamenitejši član rodbine je v slovenski zgodovini 19. stoletja poosebljal ideal slovenskega plemiča. Bil je deželni in državni poslanec. Sodobnik pisatelj Josip Jurčič mu sicer ni pripisoval sposobnosti političnega vodje, prav tako ni cenil njegovih govorniških in pisateljskih vrlin. Veljal pa je za moža plemenitega mišljenja in podpornika ljudstva. V času naraščajočih nacionalnih trenj med Nemci in Slovenci je bil na slovenski strani. Bil je pravzaprav eden redkih plemičev pri nas, ki se je oprijel slovenstva. Podpiral je slovenske kulturne ustanove, med njimi Slovensko matico. Prav tako je podpiral čitalništvo in prvi narodni dom na Slovenskem, v Novem mestu, je bil zgrajen tudi z njegovim finančnim prispevkom. Gospodarsko je sodeloval s Kranjsko kmetijsko družbo.

Kot deželni in državni poslanec je vrsto let zastopal trebanjski, mokronoški in radeški okraj. Že na samem začetku je postal član slovenske konservativne stranke, ki ji je ostal zvest do svoje smrti. Med letoma 1867 in 1879 je bil na Dunaju državni poslanec. Tam je leta 1867 glasoval za dualizem, a je bil proti decembrski ustavi. Tako kot drugi avstrijski federalisti je leta 1870 izstopil iz državnega zbora, enako leta 1873, ko je bila sprejeta reforma o direktnih volitvah. Bil je konservativen politik in član Hohenwartovega kluba, ki je združeval federalistične poslance v poslanski zbornici avstrijskega parlamenta.

V slovenskem duhu je vzgajal tudi svoje otroke. Oba sinova sta bila vključena v telovadno in narodno društvo Sokol. Njegov naslednik na Rakovniku je bil sin Jožef Anton Barbo-Waxenstein.