Jože ŽVOKELJ

Družina se je morala pred fašističnim nasiljem umakniti iz rodne vasi, nastanili so se v Kranju. Že v mladosti je bil športnega duha, a mu je pri 11 letih nesreča z minskih vžigalnikom poškodovala tri prste in oko. Posledično se je nehal ukvarjati z atletiko. Izučil se je za elektroinštalaterja, vendar kljub odličnim ocenam in priporočilom žal ni bilo sredstev za nadaljevanje šolanja v Ljubljani. Zato se je zelo mlad zaposlil in osamosvojil.

Nove cilje in strast je kot človek gibanja in akcije našel v gorah. Leta 1948 je postal pripravnik v alpinističnem odseku Planinskega društva Kranj. 1950 pa se je že oblikovala naveza Peter Keše-Šodr in Jože Žvokelj. Zaradi poškodovane roke se je moral pri plezanju še posebno potruditi. 10 let je bil tudi načelnik odseka. Poleg domačih gora je spoznaval Dolomite, Švicarske Alpe, Centralne Alpe, Visoke Ture, višja jugoslovanska gorstva in Kavkaz. Uspela mu je prvenstvena smer Grintovčev steber.

Zelo je bil navezan na Jezersko, kjer je tudi veliko deloval, se zbližal s tamkajšnjim planinskim društvom in tudi zaradi žene Nade, ki je bila domačinka in vnukinja gorskega vodnika in reševalca iz tridesetih let, Vinka Tepine, ki je bil najbolj zaslužen, da se Češka koča med vojno ni požgala.

Z vnemo in odgovornostjo se je izpopolnjeval v tehniki in osvajanju sistemov gorskega reševanja. 1952 je pri osemnajstih postal član Gorske reševalne postaje Kranj in je kasneje znanje predajal tudi mlajšim rodovom. Iz njegove “šole” sta izšla tudi v helikopterski nesreči med reševanjem leta 1997 umrla jezerjana Luka Karničar in Rado Markič. 1960 se je uvrstil med pionirje smučarskega reševanja na Krvavcu in bil 7 let tudi vodja žičnic.

Leta 1967 je postal inštruktor za šolanje kadrov v širšem slovenskem in jugoslovanskem merilu ter tako zelo veliko prispeval k uspešnemu delu in splošnemu razvoju GRS Slovenije. Aktivno je doživljal tudi začetke reševanja s helikopterjem. Po smrti načelnika in zdravnika kranjske postaje Gorazda Zavrnika je konec 70-let nehal organizirano delovati kot inštruktor. Je pa veliko in še vedno sodeloval z jezerskimi reševalci – zlasti s Pavlom Kemperletom in Andrejem Karničarjem starejšim. Zbližal se je tudi z legendarnim Jožetom Čopom.

Jože se je vedno odzval klicu na pomoč, tudi če je bil bolan ali na dopustu. V svojem 42 letnem delu je sodeloval v najmanj 200 stenskih, gorskih, smučarskih reševalnih akcijah, zato se ga bodo mnogi gorniki in ljubitelji narave z vsem srcem in spoštovanjem spominjali kot človeka z železno voljo in požrtvovalnostjo.