Josip LAVTIŽAR

Rodil se je »Pri Žnidarji« v Kranjski Gori, kot tretji od šestih otrok v družini. Dvorazrednico je obiskoval v Kranjski Gori, nato pa leta 1861 odšel na gimnazijo v Ljubljano in leta 1870 maturiral. Po študiju bogoslužja je leta 1875 pel novo mašo v Kranjski Gori. Služboval je v različnih krajih po Gorenjskem (Gorje, Poljane nad Škofjo Loko, Šenčur, Bukovščica v Selški dolini, Kokra). Konec leta 1885 je odšel v Regensburg na višjo cerkveno glasbeno šolo, ki jo je končal z odliko in postal odličen glasbenik ter skladatelj. Kot glasbenik je bil privrženec ceciljanskega gibanja, med katerega ustanovitelji sta bila tudi Hugolin Sattner in Anton Foerster. Po dokončani višji cerkveni glasbeni šoli v Regensburgu je postal vsestransko dejaven na glasbenem področju. Deloval je kot aktiven član ceciljanskega gibanja, glasbeni pedagog, zborovodja, skladatelj ter organizator, režiser in pesnik. Objavljal je skladbe v Cerkvenem glasbeniku, uglasbil več cerkvenih pesmi, izdal štirinajst tiskanih cerkvenih glasbenih del in napisal štiri spevoigre. Leta 1896 je prevzel župnijo v Ratečah, kjer je ostal do upokojitve. Zanimal se je za cerkveno zgodovino in objavil nekaj del z območja Gorenjske. Med najpomembnejša dela s tega področja sodi Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem (1918), ki je ohranjena v rokopisu. Pisal je tudi zgodovinske povesti. Veliko je potoval in zanimive potopise objavljal v revijah in knjigah. Napisal je tudi igro Nikoli v Ameriko, ki jo je sam režiral. Uprizorili so jo v gledališču, ki ga je uredil v župnišču v Ratečah. Med drugo svetovno vojno je skrbel za župnije Dovje, Kranjska Gora in Rateče. Leta 1941 so ga Nemci deportirali v Begunje, a so ga kmalu izpustili. V knjigi Naši zaslužni možje (1942) je objavil kratke življenjepise znanih Slovencev. Po upokojitvi je živel v Planici.