Josip HUTTER

Josip Hutter, po rodu kočevski Nemec, rojen v Dolnji Brigi pri Kočevju, je bil industrialec in filantrop. V času prve svetovne vojne je bil vojak na fronti v Karpatih in v Italiji. Po koncu vojne se je v Ljubljani zaposlil kot trgovec. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Elizabeto, rojeno Hribar, iz Izlak. Po poroki sta nekaj časa še živela v Ljubljani, nato pa sta se preselila v Maribor. Imela sta tri otroke, Julijana, Evo in Josipa mlajšega.
Poslovno kariero je pričel s komisijsko trgovino na veliko, ki je bila last avstrijskega podjetja Wanzl Hoffelner. Leta 1926 je ustanovil tovarno tekstila Hutter in drug, katere solastnik je bil. Prvotno so proizvajali hlačevino, kasneje so se razširili še s tkalnico klota, predilnico, tovarno sukanca in tkalnico svile. Bil je tudi solastnik trgovine v Linzu in tekstilne tovarne v Groedlingu pri Salzburgu.
Tovarna Hutter in drug je začela delovati s 360 delavci, pred vojno, l. 1940, jih je bilo zaposlenih okoli 1.600. Podjetje je bilo uspešno, uspeh je temeljil na delavnosti, redu in optimalni funkcionalnosti. Te lastnosti je Hutter zahteval tako pri poslu kot v vsakdanjem življenju. Družina je živela udobno, vendar ne bahavo. Kot delodajalec je dobro skrbel za delavce: zagotavljal jim je ustrezne plače, omogočal nakup oblačil na obroke in leta 1936 ustanovil zanje pokojninski sklad. Veliko pozornost je posvečal bivalnim razmeram. Za svojo družino je zgradil sodobno vilo, za svoje delavce pa delavsko kolonijo na Pobrežju (20 dvostanovanjskih hiš, l. 1937). V centru mesta je zgradil blok, sedaj znan kot »Hutterjev« blok, s 141 najemniškimi stanovanji (l. 1940). Zavedal se je, da bodo zadovoljni delavci bolj predani tovarni in bodo posledično manj revolucionarni. Predvideno je bilo, da bi delavci lahko sčasoma hiše oz. stanovanja odkupili, tako prišli do lastnine in zanjo skrbeli, a je take načrte preprečila vojna. V skladu z njegovo filozofijo, da je premoženje treba vlagati v razvoj in ga tudi deliti, je njegovo članstvo v Rotary klubu Maribor, katerega eden izmed ustanovnih članov je bil.
Vojna je ostro zarezala v življenje družine Hutter. Tik pred koncem vojne je v nesreči umrl najstarejši sin Julijan. Avgusta 1945 je bila zakoncema Hutter po sodbi vojaškega sodišča zaplenjena večina premoženja, Josip je bil dodatno obsojen na pet let odvzema svobode s prisilnim delom ter izgubo volilne pravice. Zaporno kazen so mu pred iztekom prekinili, odrejeno pa mu je bilo delo v delovnem taborišču. Hči Eva se je z družino že prej odselila iz Maribora, sin Josip ml. pa je po izključitvi iz šole s šolanjem nadaljeval v Beljaku. Šele v začetku 50-ih let sta zakonca Hutter dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo. Dokončno sta se ustalila v Innsbrucku, kjer je Josip Hutter 26. 4. 1963 tudi umrl.