Josip GERM

Rodil seje 22. januarja 1869 v Adlešičih v Beli krajini. Oče, ki je bil po poklicu učitelj, organist in tudi sam nadarjen za slikarsko umetnost, ga je že po drugem razredu osnovne šole poslal v Novo mesto. Tu je šolanje nadaljeval na novomeški gimnaziji in leta 1889 z odličnim uspehom maturiral.

Na Germa je močno vplival tedanji gimnazijski učitelj risanja Josip Sturm, ki ga je kasneje pri študiju slikarstva tudi gmotno podprl. Tudi s podporo Kranjskega deželnega odbora je Germ začel slikarsko pot na dunajski likovni akademiji (1890 – 1893), kjer je najprej obiskoval šolo prof. D’Allemanda, po l. 1894 pa specialno šolo prof. Eisenmengerja. Ker pa mu preveč konzervativni program ni ustrezal, je po enoletnemu služenju vojaščine študij nadaljeval na praški akademiji pri profesorju Brožíku. V Pragi je kasneje odprl atelje, se začel s slikarstvom poklicno ukvarjati in postal učitelj risanja na Strakovi akademiji.

Leta 1898 je v ljubljanskem Rudolfinumu priredil tudi veliko razstavo svojih del (32 slik, večinoma portretnih študij in žanrskih prizorov). To je bila njegova prva samostojna razstava, hkrati pa nadvse pomemben dogodek v njegovem slikarskem življenju. Kasneje je naslikal mnogo portretov, žanrov, krajin, nekaj cerkvenih slik. Ilustriral je Apihovo knjigo Naš cesar, ki jo je l. 1898 izdala Mohorjeva družba. Kot portretist in krajinar sodi med predstavnike akademskega realizma. Odlikujeta ga natančna risba in bogat kolorit. Za najbolj reprezentativno delo, čeprav edino take vrste, lahko štejemo veliko kompozicijo, ki jo je naslikal za ljubljansko mestno občino leta 1899. Slika »Sprejem cesarja Franca Jožefa I. v Ljubljani 7. maja 1895« je ovekovečila dogodek, ko je cesar po potresu obiskal Ljubljano. Predstavlja enega največjih skupinskih portretov v slovenskem slikarstvu.

Po šestnajstih letih bivanja v tujini je prišel nazaj v Novo mesto, kjer je sprejel mesto učitelja risanja na gimnaziji in se z vso vnemo posvetil vzgoji šolske mladine. Tu je poučeval v letih 1905 – 1932. Vseskozi je vztrajal pri prepričanju o pravilnosti lastne umetniške poti in se ni mogel sprijazniti z novostmi, ki so jih oznanjali mladi novomeški umetniki v času »novomeške pomladi«. Kljub temu pa je bilo opaziti sledi njegove aktivnosti na skorajda vseh področjih javnega življenja v Novem mestu.

Umrl je 11. januarja 1950 v Novem mestu.