Josip FON

Josip Fon je po končani gimnaziji v Gorici odšel na Dunaj, kjer se je posvetil študiju prava. Leta 1891 je dokončal študij ter se posvetil sodni službi. Najprej je bil sodnik v Gorici, nato pa se je po prvi svetovni vojni preselil v Ljubljano. Leta 1920 je bil izvoljen za povejernika za pravosodje v deželni vladi za Slovenijo, dve leti kasneje pa je postal podpredsednik mariborskega okrožnega sodišča. Leta 1907 je na državnozborskih volitvah kot predstavnik goriškega okraja dosegel zadostno število glasov ter bil izvoljen za državnega poslanca. V tej vlogi je bil zelo delaven, predvsem se je boril za slovenski jezik tako, da je zahteval, naj se na goriških srednjih šolah nastavljajo slovenski profesorji. Josip Fon je pripomogel tudi k ustanovitvi slovenske gimnazije in realke, slovenske ljudske šole in slovenske trgovske in obrtne šole v Gorici. Ko so italijani dosegli preklic premestitve učiteljišča iz Kopra v Gorico, se je Josip Fon nemudoma odpravil na Dunaj, kjer se je na to odločitev pritožil in s pritožbo tudi uspel. Leta 1909 je bil izvoljen v goriški deželni zbor, za državnega poslanca pa je bil izvoljen tudi na volitvah 1911. Zavzemal se je tudi za pomoč kmetom; zavzemal se je za živinorejce, ureditev planin in pomoč vinogradnikom. Leta 1913 je bil spet izvoljen v goriški deželni zbor. Leta 1917 je bil izvoljen za podpredsednika Vseslovenske ljudske stranke. Josip Fon je bil tudi član nadstrankarskega odbora za ustanovitev goriške banke, član osrednjega odbora za vrnitev beguncev in obnovo Primorja ter član deželne komisije za obnovo Goriške.