JORDAN, Andrej

Nadškof Andrej Jordan je bil rojen 29. novembra 1845 v Gorici. V mašnika posvečen 6. junija 1868. Mladi duhovnik je stopil takoj kot katehet v službo na mestnih šolah. Z mladostnim ognjem se je poprijel delovanja v šoli, toda bolezen ga je odpoklicala iz šole. Prav tedaj je bil goriški nadškof brez kaplana; izbral si je mladega Jordana, ki mu je vdano služil več let. Deloval je tudi v nadškofijski pisarni, izvolili so ga za škofijskega tajnika. Leta 1883 je postal spiritual v osrednjem semenišču. A tu je ostal samo tri leta. Zgodilo se je namreč, da je postal goriški prošt Evgen Valussi, škof v Tridentu. Goriško proštijo je sedaj dobil Andrej Jordan. Bil je izvoljen tudi v državni zbor za poslanca. Zastopal je kmečke občine furlanske 10 let. Kot član Hohenwartovega kluba je bil zelo priljubljen tudi slovenskim poslancem, katerih težnje je rad podpiral. Po smrti kardinala Missia ga je cesar imenoval dne 17. maja 1902 za nadškofa in 9. junija ga je potrdil sveti Oče Leon XIII. Dne 20. julija 1902 ga je posvetil poreško puljski škof Janez Flapp ob navzočnosti ljubljanskega knezoškofa dr. Antona Bonaventura Jegliča in tržaškega škofa dr. Nagla. Samo tri leta je vladal nadškofijo monsinjor Jordan.

Bil je blag mož, ki je vsem hotel najbolje. Njegovo zasebno življenje je bilo zgledno. Ganljiva je bila njegova ljubezen do matere in sestre. Bolehal je več let na želodcu in ni užival drugega kot čisto mleko. Posebno težavno so bila zanj birmanska pota in vizitacije. Ko je papež Pij X. poklical škofe goriške, zadrske in zagrebške nadškofije v Rim, da se posvetujejo o bogoslužju teh dežel, se je tudi on odpravil na daljno pot. Ta pot je bila tudi njegova zadnja. V Rimu ga je bolezen sestradala, in ko se je vrnil domov, je obnemogel legel v posteljo. Ker se je skrbno varoval, mu je sem in tja malo odleglo, a moči se mu niso več vrnile. Vkljub temu niso pričakovali tako naglega konca.

Na dan svoje smrti je še sam bral pisma ob 9. zjutraj, ki so prispela po pošti; nato je podpisoval akte in ob 10. uri je govoril z zdravnikom. Potem se je na enkrat počutil zelo slabega in previden z zakramenti za umirjajoče je bil mrtev že ob 11. uri. Srčni krči so uničili njegovo življenje. Smrt je nastopila po srčnih krčih in vidni slabosti. Kakor blisk se je raznesla v sredo 4. oktobra novica po Ljubljani, da je istega dne zjutraj izdihnil svojo dušo vzvišeni metropolit in knezoškof msgr. Andrej Jordan. Žalostno je naznanjal veliki zvon stolnice ljubljanske to novico meščanom. Od raznih krajev so prispela žalna pisma na metropolitanski kapitelj. Vsi listi slovenski in laški so se pokojnika spominjali v toplih besedah. Truplo so balzamirali 5. oktobra. V zapisniku se je zabeležilo, da je pokojni trpel za želodčnim rakom, ki se je pričel širiti po črevih in povzročil znatno oteklino. Pogreb se je vršil ob velikanski udeležbi v torek 10. oktobra ob pol 10. uri dopoldne. Truplo so pokopali na grobišču goriških nadškofov v kapelici starega pokopališča v Gorici. Pogreb vzvišenega knezonadškofa je bil nepričakovano veličasten. Po vsem mestu so bile zaprte prodajalne. Svetilke, okrašene s črnim florom so gorele povsod, kjer se je po mikal sprevod. Cerkveni govor je govoril v laškem jeziku neki jezuit. Pokopal je pokojnega metropolita poreško – puljski škof dr. Flapp ob asistenci ljubljanskega knezoškofa dr. Jegliča, tržaško-koprskega dr. Nagla, krškega dr. Mahniča in laškega škofa iz Vicence, novomeškega prošta dr. Elberta, zastopnikov ljubljanskega kapitlja kanonikov Kajdiža in Fetich Frankcheima ter nad 300 drugih duhovnikov. Pogreba se je udeležil tudi tržaški cesarski namestnik knez Hohenlohe. Navzoči so bili zastopniki vseh uradov, vojaški dostojanstveniki, mestno županstvo in razna druga društva. Pri pogrebu sta igrala vojaška in mestna godba. Vse je pričalo, kako priljubljen je bil rajni metropolit.