JESENKO, Fran (Franc)

Fran Jesenko sodi med svetovno znane genetike z začetka 20. stoletja, saj je njegovo delo pomembno vplivalo na raziskave križanja rastlin. Po njem se od 1972 leta imenuje Jesenkovo priznanje za pedagoško, raziskovalno in operativno delo z biotehniškega področja. Na ljubljanskem Rožniku je v njegov spomin poimenovana botanična učna pot, ob kateri stoji njegovo spominsko obeležje, v Ljubljani pa ulica.

Gimnazijo je končal leta 1895 v Ljubljani, potem se je vpisal na filozofsko fakulteto univerze na Dunaju, kjer je dokončal svoje študije leta 1902. Na Dunaju se je največ preživljal z inštrukcijami, od leta 1902 do 1908 je bil vzgojitelj sinov grofa Merveldta, z njimi je prepotoval skoraj vso Evropo. Med letoma 1904 in 1908 je po nalogu dunajskega botaničnega instituta raziskoval rastlinstvo v Arabiji in ob Nilu. Leta 1909 je delal na rastlinogojski postaji visoke šole za agrikulturo na Dunaju, do leta 1912 pa je bil asistent pri prof. Czermaku na dunajski visoki šoli za kmetijstvo. V tem času je promoviral znamenite rezultate svojih prvih poskusov križanja rži in pšenice. Na IV. mednarodni konferenci za genetiko v Parizu leta 1911 je predstavil svoje izsledke. Prvi je dokazal, da hibridi med rastlinskimi rodovi niso konstantni, temveč da se v nasledstvu mendelistično cepijo. Slavni ruski učenjak Meister mu je rekel: »Vam se je torej posrečilo izpolniti moje življenjske sanje!« Pred svetovno vojno se je dve leti mudil v Egiptu kot vzgojitelj dveh egipčanskih princev, kjer je poleg tega uspešno proučeval puščavsko rastlin­stvo. V vojni se je boje­val na ruskem bojišču kot konje­niški kapetan. Jesenka so zaprli, ker se mu je ruski oficir zasmilil na mrazu in mu je podaril svoj plašč. Obtožili so ga veleizdaje za­radi stikov s sovražnikom. Preživel je sedem mesecev v ječi na Če­škem, dokler mu ni bila dokazana nedolžnost. Ko se je vrnil na fronto, je v bitki padel s konja, pri čemer mu je počila lobanja. Nameravali so ga že pokopati, vendar je mlad zdravnik ugotovil, da je še živ. Počasi je premagal še tako hudo poškodbo.

Leta 1919 je postal honorarni privatni docent, nato suplent za rastlinogojstvo na univerzi v Zagrebu, od koder se je hitro vrnil v Ljubljano. Leta 1920 je postal redni profesor za botaniko na univerzi v Ljubljani, kjer je tako rekoč iz nič organiziral botanični inštitut, laboratorije in knjižnico. Bil je odličen učitelj in v dvanajstih letih je usposobil celo vrsto od­ličnih učencev, ki so nadaljevali njegovo delo. Pomagal je prof. Plečniku pri ureditvi tivolskega parka, kjer je v duhu že videl nov bo­tanični vrt pod Koslerjevim gradom. S svojim znanjem in nasveti je pomagal vrtnarjem in kmetom ljubljanske podružnice Sadjarskega in vrtnarskega društva, da so prišli do bolj­ših pridelkov.

V mladih letih je živel na Norveškem in Švedskem, kjer se je zelo navdušil za smučanje ter ta šport prinesel tudi k nam. Bil je prvi predsednik jugoslovanske zimsko-športne zveze (Jugoslavenski zimsko-sportski savez), od 1922 do 1924. Pod njegovim vodstvom je zelo napredovala. Na prvi zimsko-športni mednarodni konferenci v Pragi je zastopal Jugoslavijo in vodil zimsko ekipo na mednarodna tekmovanja na Češko. Švedska smu­čarska zveza ga je imenovala za svojega častnega člana. Ob raziskovalnem delu se je posvečal še naravovarstvu in bil eden od pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka, edinega takega območja v današnji Sloveniji in enega prvih v Evropi. Leta 1924 je bil ustanovljen Alpski varstveni park, Jesenko je s študenti začrtal del njegove meje v dolini Triglavskih jezer. Leta 1932 se je ponesrečil pri plezanju v steni Komarče. Z zlomljeno hrbtenico so ga prenesli v bolnišnico v Ljubljani, kjer je 14. julija umrl.