JERIČ, Mihael

Po končanem osnovnem in srednjem šolanju se je najprej vpisal na študij romanistike, a si je že po dveh letih študija premislil in vstopil v bogoslovje. Novo mašo je imel poleti leta 1936 Pri svojem bratu Ivanu v Turnišču. Najprej je bil kaplan na Prevaljah. Po dveh letih bil premeščen za ekspozita (duhovnika podružnice) na Kuzmo v Prekmurju. Tu je ostal do začetka okupacije 1941. leta, ko je bil skupaj s še dvema mladima duhovnikoma, Danijelom Halasom in Ivanom Camplinom, aretiran zaradi domnevnega sodelovanja z domačimi komunističnimi aktivisti. Madžari so ga obsodili na štiri leta zapora v enem od budimpeštanskih zaporov. Zaradi številnih posredovanj, med drugim takratnega sombotelskega škofa Józsefa Grősza, in njegovega brata, lendavskega dekana Ivana Jeriča, je bil ob koncu leta 1943, po prestani osemnajstmesečni kazni, pogojno izpuščen. Do konca vojna je prebil kot kaplan v kraju Karakó na Madžarskem.
Po vojni je najprej prevzel vodenje župnije Kobilje, kjer je kot župnik ostal vse do 1963. leta. Zaradi slabega zdravja se je župniji odpovedal in se naselil v Veržeju. Tu je po smrti dokležovskega župnika Ivana Korena nekaj let pomagal v svoji rojstni župniji (Dokležovju).

Jerič se je po vojni vpisal v Cirilmetodijsko društvo duhovnikov. Združevalo je ideološko usmerjene duhovnike, ki so sodelovali s takratno oblastjo. V društvu je bil zelo dejaven. Leta 1969 je sprejel službo glavnega tajnika in se preselil v Ljubljano.  Službo je opravljal vse do leta 1980, ko je med okrevanjem v Radencih nepričakovano umrl. Pokopan je na Žalah v Ljubljani.
Nekaj let je urejeval Glasnik slovenskega duhovniškega društva in Družinsko pratiko. Med drugim je napisal tudi nekaj zanimivih prispevkov o svojem preživljanju zaporne kazni na Madžarskem in umoru duhovnika Danijela Halasu: Dobrotnik (patru Laskemu ob deseti obletnici njegove smrti), Krik po svobodi, ki ni našel odmeva, Kdo je ubil polanskega župnika Danijela Halasa?.