JERAJ, Vida

Pravo ime pesnice je Frančiška (Franica) Vovk. Njen oče France Vovk iz Vrbe (sin Prešernove sestre Mine) je veljal za dobrega in pravičnega človeka, ki pa je bil vdan pijači in zaradi tega zelo nasilen. Zaradi pijače je tudi zapravil družinsko posestvo. Mati Neža je bila podjetna in temperamentna, vendar povsem neusklajena s soprogom, zato je mala Frančiška odraščala v neprijetnem vzdušju nenehnih sporov. Mati je prodala zadolženo posestvo in se je s Franico odpravila po svetu za delom. Franica se je šolala na Bledu in pri uršulinkah v Ljubljani, kjer je bila tako zatirana, da si je prvič poskusila vzeti življenje. Nadaljevala je šolanje v meščanski šoli Dunajskega Novega mesta. Učiteljišče v Ljubljani je obiskovala štiri leta in ga končala z odliko. Leta 1895 se je zaposlila kot predana in priljubljena učiteljica v Ljubnem na Gorenjskem in v Zasipu pri Bledu. Takrat je že pisala pesmi pod raznimi psevdonimi. Njeno poezijo so objavljali Slovenka, Zvonček, Vrtec, Angeljček in Domači prijatelj. Otroške pesmi je pošiljala v revijo Slovenka. Leta 1897 si je začela dopisovati in se družiti z Antonom Aškercem, Josipom Murnom in Ivanom Prijateljem. Aškerc je postal njen mentor in ji svetoval zasuk iz subjektivnega in lirskega v realizem. To je trajalo vse do leta 1901, ko se je poročila z violinistom Karlom Jerajem, članom dunajske dvorne opere. Preselila sta se na Dunaj in imela tri hčere ter sina. Leta 1908 ji je umrl sin, česar Jerajeva do konca življenja ni mogla preboleti. Ostale tri hčere so sledile umetniški poti staršev. Najstarejša Vida Jeraj, por. Hribar, je postala violinistka, kasneje ena izmed znanih slovenskih pisateljic, Marija (Mara) Jeraj, por. Kralj, je postala slikarka, ilustratorka in oblikovalka lutk, najmlajša Karola (Oli) Jeraj pa čelistka. Dunajska leta so bila njeno najustvarjalnejše obdobje. V njihovi družinski hiši so se zbirali slovenski umetniki, kot so Lajovic, Kraigher, Zofka Kveder, razni kiparji, glasbeniki in slikarji, najbolj pa literati Ivan Cankar in Oton Župančič. Ob njunih spodbudah je leta 1908 izšla njena pesniška zbirka Pesmi. Slovenska kritika je na zbirko odreagirala precej površno in zadržano. Precej bolj ji je bila naklonjena hrvaška kritika. Za nekaj časa se je družina preselila v Purkersdorf blizu Dunaja, kjer je tudi preživela prvo svetovno vojno. Leta 1919 so se preselili v Ljubljano, saj je soprog Karel dobil službo profesorja na Slovenski glasbeni matici. Tu se je Jerajeva znova vključila v umetniško sceno in leta 1921 objavila svoje starejše pesmi za otroke in nekaj novih v zbirki Iz Ljubljane čez poljane. Napisala je tudi otroško igrico v verzih Desetnica, ki jo je uglasbil njen soprog. Postala je članica Društva slovenskih leposlovcev, odbornica Slovenske matice in Socialnogospodarskega in kulturnega ženskega društva. Po šolah je s skupino pravljičark prirejala pravljične ure. V povojnem času so njene pesmi revije pogosto odklonile. Razočarana je pisala svojim že odraslim hčeram: “Pajek prede mreže okoli mene vedno gosteje”. Počutila se je pozabljeno in nepomembno, ni več imela prave družbe ali somišljenike, s katerimi bi lahko načrtovala nove poti, imela pa je občutek krivde, ker je soprogu zaprla karierno pot na Dunaju. Vse to je pri njej povzročilo resno depresijo, dokler si ni 1. maja 1932, točno 24 let po smrti svojega sina, v Ljubljani vzela življenja. Leta 1935 je pri Ženski založbi izšlo Izbrano delo Vide Jeraj, ki ga je uredila Marja Boršnik, pesničina osebna prijateljica.