JELAČIN, Andrej

Andrej Jelačin je večino svojega delovanja posvetil gledališko-kulturnemu življenju Primorske. Rodil se jev Senožečah kot deseti otrok očetu Janezu in materi Mariji, rojeni Može. Do leta 1943 je obiskoval (italijansko) osnovno šolo v Senožečah, nato nižjo gimnazijo v Postojni in 1950 končal srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani. Prvo službo (1950-52) je dobil kot veterinarski tehnik v Novi Gorici. Tu je v Kulturno-prosvetnemu društvu Jožeta Srebrniča začel svojo igralsko pot. Na tiho je naredil sprejemne izpite in se vpisal na igralsko akademijo v Ljubljani, ki jo je zaključil leta 1956. Službo v Goriškem gledaliču je kot prvi šolani igralec dobil v sezoni 1956/57, v času vodenja Rudija Hönna. Njegova prva vloga je bil Matiček v Linhartovi igri »Matiček se ženi«, režiserski krst pa je bila Pugetova mladinska komedija »Srečni dnevi«. Režiral je predvsem za občinstvo vabljive igre: Mandragolo, Charliyjevo tetko, Mlado ljubezen na obisku, Zakonski vrtiljak … vsaj po eno predstavo v sezoni, tudi pozneje, ko je postal direktor, organizator gostovanj in urednik gledališkega lista. Hönna je najprej zamenjal Darij Bratoš, potem pa Andrej Jelačin in gledališče vodil šest let. Še naprej je režiral, zlasti komedije, preizkusil pa se je tudi v zahtevni Strindbergovi drami Oče. Za Goriško gledališče je napisal prvi povojni satirični kabaret »Prepih 67«, režiral tudi proslavo ob 80-letnici Alojza Gradnika in Večer prve svetovne vojne ob Soči in v obeh tudi nastopal. 11. novembra 1963 se je poročil z Marijo Paravan iz Kanala, amatersko sodelavko v gledališču. Za delo v Novi Gorici je prejel Kosovelovo nagrado – najprestižnejšo nagrado kulturnih delavcev Primorske. Leta 1968 je bil povabljen v Koper, kjer je prevzel mesto direktorja kinematografskega podjetja Globus film. Zgradil je novo kinodvorano, ki je bila ob odprtju ena najlepših v Sloveniji, ustanovil filmsko gledališče ter uredil poslovanje. Začel je s pisanjem humorističnih besedil za program prireditev sejma Primorska razstavlja (1970-1974), na Radiu Koper pa se je uveljavil z oddajo »Primorska in njeni ljudje« (1968-1972). Ob upokojitvi Srečka Vilharja 1974 je sprejel mesto ravnatelja koprske Študijske knjižnice. Združil je Študijsko in Ljudsko knjižnico v Osrednjo knjižnico Koper, vzpostavil sodelovanje knjižnice z obalnimi podjetji in delovanje potujoče knjižnice, ustanovil podružnico v Semedeli…, toda po dveh letih je predvsem zaradi nejasnega finačnega stanja začel izgubljati svoj optimizem in je knjižnico zapustil. Zaposlil se je kot vodja oddelka za režijo na Radiu Koper. Na njegovo pobudo je bil na radiu uveden nagradni natečaj za izvirne radijske humoreske. Nadaljeval je s pisanjem dramatiziranih satiričnih tekstov »Prepih« z junaki šior Pepo, šior Giovanin in šiora Pepa (A. Rustja, S. Kobal in B. Ukmar) s katerim so gostovali na javnih prireditvah, v delovnih kolektivih, na radiu in televiziji. Napisal je nekaj pesmi, »Istro svobodno« je uglasbil I. Šček, Sardincem dr. C. Cvetko, Tigrovcem prof. J. Ježin nekaj scenarijev ter režiral velike proslave ob 50. in 60. obletnici ZKJ, ob 400-letnici Lipice … V Primorskih novicah je imel tedensko rubriko humorja, z nadimkom Toni Karjola, na Radiu pa je sodeloval v tedenski humoristični oddaji »Du, jes?«.
Komedijo »Piknik s tvojo ženo«, ki je doživela rekordnih 312 ponovitev, je napisal 1980 v želji, da z ženo spet zaživita na odrskih deskah. »Agencija za ločitve« pa je bila tudi slavnostna prva predstava, z Natašo Tič Ralijan in Gašperjem Tičem v glavnih vlogah, novoustanovljenega Gledališča Koper. Podrobno je svoje življenje in svoje delo opisal v knjgi Vse moje ljubezni. Leta 2012 je prejel nagrado Mestne občine Koper za delo in zasluge na področju kulture. Zaslužen je tudi za postavitev spomenikov Danilu Zelenu, vojaškemu vodji TTGR-a in Rudolfu Cvetku, prvemu slovenskemu olimpioniku, v Senožečah.