JEGLIČ, Anton Bonaventura

Rodil se je v kmečki družini. Ob krstu je dobil ime Anton, drugo ime Bonaventura pa je dobil leta 1880, ko se je vključil v Tretji red sv. Frančiška Asiškega. Prve razrede ljudske šole je opravil v domačem kraju. Leta 1859 je odšel v Ljubljano in kot gojenec Alojzijevišča z odliko končal gimnazijo leta 1869. Študij je nadaljeval na teologiji in po mašniškem posvečenju leta 1873 odšel na Dunaj, kjer je doktoriral 15. dec. 1876. Po enoletnem delovanju kot teolog v ženski kaznilnici v Begunjah je odšel na osem mesečno študijsko potovanje po ital. in nem. univerzah (teologijah). Ko je prišel domov je bil od maja 1878 podravnatelj bogoslovnega seminišča ter profesor cerkvene zgodovine, dogmatike in prava.

Leta 1882 je bil imenovan za kanonika vrhbosanskega kapitlja v Sarajevu. Tam je ostal šestnajst let. Postavljal je temelje katoliške cerkve ter se zavzemal za spravo med pravoslavno in katoliško cerkvijo. Bil stolni župnik, upravitelj župnije in škofov generalni vikar. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof v Sarajevu, 28. maja 1898 pa je bil na predlog cesarja Franca Jožefa imenovan za ljubljanskega škofa. Ljubljansko škofijo je vodil polnih dvaintrideset let. Katoliško gibanje je z njim dobilo odločnega bojevnika. Maja 1930 se je upokojil in odšel v Gornji grad. Ob tej priložnosti je dobil častni naslov nadškofa garelskega. Leta 1933 je obhajal svojo biserno mašo. Umrl je v Stični, kamor se je preselil leta 1932.

S publicistiko se je ukvarjal že v študentskih letih. Imel je smisel za slovenski jezik, kar se je pokazalo v obsežnem znanstvenem in vzgojnem delu. Prevladovala je apologetika krščanstva in krščanske vere. Bil je močno zavezan svojemu narodu in vrhunski slovenski politik. Med leti 1898–1930 je bil povezan z vsemi odločilnimi dejanji in uspehi narodne politike. Zavedal se je, da je za katoliško narodno gibanje zelo pomembno kmečko zadružništvo. V vnemi za katoliško prosveto in vzgojo je bil pobudnik ustanovitve orlovske organizacije. Na njegovo pobudo so leta 1901 na cerkvenem zemljišču v Šentvidu pri Ljubljani začeli graditi prvo popolno slovensko gimnazijo na Slovenskem pred 1. sv. vojno. Prvi gimnazijski razred je pričel s poukom v šolskem letu 1905/1906.

Njegovi javni nastopi so bili v tistem času zelo vplivni (pastirska pisma, odkup in sežig Cankarjeve Erotike 1899). Bil je odločilna avtoriteta Katoliške narodne stranke in kasneje Slovenske ljudske stranke. Kljub temu, da je spoštoval družbeni red, se je leta 1906 zavzel tudi za splošno in enako volilno pravico. Septembra 1917 je podprl politiko majniške deklaracije in s tem začel deklaracijsko gibanje, ki je oktobra 1918 pripeljalo do samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Čeprav je bil do združitve s Srbijo zadržan, je novi državi izrekel lojalnost in si prizadeval za pravice rimsko katoliške cerkve v državi. Branil je krščansko socialni program Slovenske ljudske stranke, zavračal politiko liberalizma in obsojal komunizem. Se je pa v spomenicah sv. sedežu zavzemal za narodne pravice primorskih Slovencev. Leta 1929 je iz protesta zoper fašistično raznarodovalno politiko vrnil vsa italijanska državna priznanja.

Že kot osmošolec je pisal kratke igre in zbiral ljudske pesmi, kot dijak nadaljeval z leposlovnimi deli za revijo dijakov Domače vaje in bil kot bogoslovec soustanovitelj govorniškega krožka. Ta čas je spisal Prve poti (1869), Slovenci in sedemnajsti vek (1870) ter simbolično igrico Slavija (1870). Kasneje je objavljal v slovenskih listinah in revijah, kot so Slovenec in Zgodnja Danica. Povesti, kot so V veri tolažba, v neveri obup (1872), Ali bogastvo samo da srečo? (1873), Hudobni sin (1877), Nevera (1878), Strupena Neža (1881), so imele moralno tendenco. V obdobju 18770-1873 je napisal tudi več razprav, ki so bile zoper moderne nazore. Med njimi: Ali je res: verovati se pravi nič vedeti?, Vera in napredek, Vprašanje nasprotnikom, Človeštvo pa samostani, Kopernik-Galilei-Cerkev, Naravovarstveni materializem, Ali boga stvarnika res ni treba?

Smisel krščanskega življenja je razlagal v pastirskih pismih. Za samovzgojo vseh stanov je napisal knjige (vse so izšle 1910): Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. Vzgojno-izobraževalni spisi Ženinom in nevestam so vzbudili veliko posmehov in kritike. Versko dogmatiko v poljudni obliki je sistematično obdelal v knjigi V boj za temelje krščanske resnice in čednosti (1920).

Vseskozi je vsa dogajanja vestno zapisoval v Dnevnik, ki je njegovo najpomembnejše pisno delo. Dnevnik je dragocen prispevek k verski, politični, kulturni in socialni zgodovini Slovencev njegovega časa. Bil je izredno močna osebnost in zelo nadarjen za jezike. S svojo bistrostjo mu je uspelo združiti ljudi v obdobju, ko je slovenski narod gradil svoj narodnostni, gospodarsko-socialni in politični profil.