Janko LAVRIČ

Po izobrazbi je bil pravnik. Iz prava je pridobil tudi doktorat. Kasneje se je vrnil v domače kraje in nudil ljudem pravno pomoč v odvetniški pisarni v Ribnici. Med drugo svetovno vojno je bil aktivist OF. Po vrnitvi iz italijanske internacije je odšel v partizane. Po osvoboditvi se je preselil v Ljubljano. Upokojitev je dočakal v javnem pravobranilstvu Slovenije.

Po vojni je opravljal več pomembnih funkcij, v ministrstvu za gozdarstvo, v komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov, več let je bil direktor lovišča Belje.

V prostem času se je ukvarjal z lovom, predvsem se je navdušil za lov z istrskimi goniči, ki jih je tudi sam redil in vzgajal. V zvezi s tem je v glasilu Lovske zveze Slovenije Lovec objavil temeljito razpravo in več člankov. Pri oblikovanju lovske zakonodaje je v veliki meri pripomogel k osvojitvi koncepta samoupravnih lovskih družin in načela lov lovcem. Leta 1946 je bil izvoljen za predsednika Lovske zveze Slovenije, hkrati je bil tudi podpredsednik Glavne lovske zveze Jugoslavije. Leta 1948 je postal načelnik uprave za lovstvo pri ministrstvu za gozdarstvu LRS. Leta 1949 je bil podpredsednik Jugoslovanske kinološke zveze. Ves čas je bil med vodilnimi slovenskimi kinologi. Uveljavil se je kot sodnik in organizator kinoloških prireditev. Bil je soustanovitelj Kluba za goniče, njegov dolgoletni predsednik in strokovni poročevalec. S svojim delom je pripomogel, da je pasma istrskih goničev dosegla sloves odličnih lovskih psov.

Napisal je večje število člankov in kinoloških elaboratov. Leta 1967 je napisal knjigo z naslovom Moj pes. Knjigo, kjer je opisal vzrejo, vzgojo in šolanje psov vseh pasem, je leta 1977 izdala tudi Lovska zveza Slovenije kot eno temeljnih knjižnih del slovenske kinologije.

Njegovo delo je bilo nagrajeno z najvišjimi kinološkimi in lovskimi odlikovanji. Med drugim je bil tudi častni član Lovske družine Sodražica.