Janko KOSMINA

Poleg uspešnega gospodarstvenika, kar 36 let je bil na čelu koprskega podjetja Istrabenz, je bil koprski župan in pionir slovenskega jadranja. V času njegovega županovanja se je začelo uvajati ukrepe družbenega varstva, s čimer je prišlo do velikih kadrovskih sprememb v velikih koprskih podjetjih (Tomos, Mlekarna Dekani, Kmetijska zadruga, Vinakoper …) in posledično je koprsko gospodarstvo doživelo preobrazbo nekaj let pred drugimi v Sloveniji in je lažje zaživelo v novem sistemu z osamosvojitvijo Slovenije. Kot župan je rešil še veliko drugih zadev, dokončala se je obnova pravosodne palače, obnovila se je Loggia in gledališče, zgradilo se je številne telovadnice in šole na podeželju, zgradila se je današnja Marina, uredilo se je mestno kopališče in mestna infrastuktura. Obžaluje, da se ni uresničila zamisel o izgradnji večje marine med Koprom in Žusterno v letih 1988/89, s čimer bi tudi mesto bolj zaživelo. Takrat so to zamisel preprečili krajinarji, spomeniško varstvo in domačini, ki bi jih motila jadra in jambori. Po več kot desetih letih je ideja spet oživela v prvem mandatu župana Borisa Popoviča, ki je Janka Kosmino imenoval za predsednika županove komisije za gradnjo nove koprske marine, ki pa se tokrat ni uresničila zaradi svetovne gospodarske recesije.

Janka Kosmino je na njegovi jadralski in življenjski poti zagotovo najbolj zaznamoval stavek »Pojdi v gore!«, kamor ga je, raje kot na morje, v njegovi veliki želji po jadranju v petdesetih letih poslal italijanski kolega. Leta 1960 sta Janko Kosmina in Mario Fafangel z osmim mestom na olimpijskih igrah v Rimu (kar je bila kar 44 let najboljša slovenska jadralska olimpijska uvrstitev) dokazala, da Slovenci nismo le za v hribe. V tistih časih so pogrešali opremo za jadrnico. Tako sta na olimpijskih igrah v Rimu s Fafangelom nastopila z izposojenimi rabljenimi jadri. Če bi imela takrat novo jadro, bi se verjetno bojevala za medaljo. Po četrti regati na olimpijskih igrah sta bila namreč na četrtem mestu, končala pa sta na osmem. Leta 1957 so šli prvič po informbiroju kot jugoslovanska reprezentanca jadrat na Vzhod, natančneje na jadralski troboj Romunije, Poljske in Jugoslavije. Na Črnem morju so zmagali. Takrat sta v nemogočih vremenskih razmerah jadrala z Igorjem Maražem na šljuki.

Leta 1991, ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja Slovenije, so se primorski gospodarstveniki – Luka Koper, Intereuropa in Istrabenz – kot prvi opredelili za podporo slovenskemu športu.

Povezanosti gospodarstva in družbenega okolja se je Janko Kosmina zavedal tudi kot direktor koprske marine in koprski župan. Bil je eden od le dveh mednarodnih jadralskih sodnikov, ki jih premore Slovenija s svojimi ‘tremi zalivčki’, kot priznava. Njihove spore v jadrih se je trudil zgladiti tudi v času svojega predsednikovanja Jadralni zvezi Slovenije. In prav v tem času je slovensko jadranje doseglo najboljše rezultate.

Janko Kosmina je bil pobudnik jadralskih sanj o prvi slovenski 24-metrski maksi jadrnici. Kot predsednik konzorcija za izgradnjo maxi jadrnice je s sinom Mitjo za krmilom na zadnjih Barcolanah prijadral šest drugih mest za Maxi Jeno in Slovenijo. Kosmina se je s svojo ekipo prvič pojavil na Barcolani leta 1992 z majhno jadrnico s katero so dve leti zmagovali na vseh tekmovanjih. Nato so se leta 1995 odločili, da zgradijo večjo jadrnico – Gajo legend, s katero so tudi zmagovali na Barcolani.

Če je bil Janko Kosmina še leta 1951 osamljen Slovenec v jadralnem športu, danes pa je jadranje v Sloveniji prav gotovo eden najbolj razširjenih športov. Slovenci smo postali, kar smo vedno želeli postati: jadralski narod.