Janez ŠIBILA

Odraščal je v revni kmečki družini kot najstarejši izmed sedmih otrok. Po končani šestrazredni osnovni šoli v Markovcih je šolanje nadaljeval na meščanski šoli na Ptuju (1932–1936). Njegova nadarjenost za likovno ustvarjanje se je pokazala že zelo zgodaj. Zanj so se zavzeli njegovi učitelji, med njimi predvsem Drago Hasl, ki so v njem zaznali velik potencial in mu priskrbeli štipendijo za nadaljnji študij. Tako se je leta 1938 začel izobraževati na kiparskem oddelku Umetno obrtne šole v Zagrebu. Leta 1940 je opravil sprejemni izpit na kiparskem oddelku na Akademiji likovnih umetnosti (ALU) v Zagrebu, a je že naslednje leto študij zaradi vojne prekinil. Preusmeril se je na študij slikarstva na dunajski akademiji (1942–1944), po koncu vojne pa se je vrnil na zagrebško akademijo, kjer je bil leta 1945 sprejet v drugi letnik na oddelku za slikarstvo. Študij je nato dokončal na takrat ustanovljeni ALU v Ljubljani (1946–1948), kjer je diplomiral pri profesorju Antonu Gojmiru Kosu (1948), slikarsko specialko pa je nadalje obiskoval pri profesorju Gabrielu Stupici (1948–1950).

Kot likovni pedagog se je leta 1950 zaposlil na učiteljišču v Tolminu, leto kasneje pa na gimnaziji na Ravnah na Koroškem (1951–1954). Pot ga je nato vodila v Maribor, kjer si je ustvaril družino in na OŠ Boris Kidrič poučeval likovni pouk vse do upokojitve. Drugi dom in atelje je imel tudi v Podutiku pri Ljubljani, kjer je živel in ustvarjal predvsem po upokojitvi.

Velja za slikarskega poeta narave in dogajanja v naravi, s katero je v tesni povezanosti živel že od otroških let. Blizu so mu bili klasični slikarski motivi, kot so vedute, krajine in tihožitja, ki so pod njegovim čopičem polne pritajene nostalgičnosti ter pripovedi o skrivnem notranjem življenju; pomembno mesto v njegovem slikarstvu ima tudi človeška figura, ali kot portret ali kot bistvena sestavina likovnega polja. Ob likovnem izražanju z oljnimi barvami je že od študentskih let uporabljal tudi akvarel, ki mu je omogočal ujeti vso subtilnost dogajanj v naravi. Privlačile so ga teme, kot so naravni cikli, svetlobna razpoloženja in barvno doživljanje. S svojim bogatim opusom se umešča v tok sodobnega povojnega slikarstva. Bil je eden zadnjih slikarjev stare klasične šole.

Svojo prvo samostojno razstavo je imel leta 1952 na Ravnah na Koroškem in v ljubljanski Mali Galeriji. Kasneje pa je dela iz svojega obsežnega opusa redno razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini (Maribor, Ljubljana, Ptuj, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec, Murska Sobota, Zagreb, Beograd, Novi Sad, Greenwich, Lund, Passau, Wiener Neustadt, Budyšin, Lindau, Szombathely, Verona idr.). Udeleževal se je slikarskih kolonij Poetovio – Ptuj na Borlu in kolonij na Ravnah na Koroškem, v Novem Mestu, Rogaški Slatini in v Laškem ter razstav njihove produkcije. Bil je član Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU) in mariborskega pododbora tega društva (kasneje DLUM).