Janez REMIC

Kratko življenje Janeza Remica se je začelo v Bohinjski Bistrici, ker pa je bil oče v orožniški službi, se je družina selila. Po upokojitvi so se ustalili na Rečici pri Bledu, oče pa je opravljal službo vodnega nadzornika nad Savo Bohinjko. Gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih, kjer se je kot nižješolec izkazal pri rokopisnem listu Jutranja zarja, objavljal največ pesmi, literarno dejavnost pa nadaljeval v Domačih vajah, rokopisnem listu višješolcev, ki jih je več let tudi urejal. Počasi je opuščal pesnjenje in se posvečal kritiki ter delu v literarnem krožku, kjer je imel več predavanj. Posebej se je zanimal za delo francoskega filozofa Jacquesa Maritaina. Kot mentor je v veliki meri vplival na razvoj mlajšega pesnika Ivana Hribovška. Zanimala so ga širša družbena dogajanja, zato se je leta 1938 na Bledu udeležil mednarodnega kongresa katoliške mladine in našel stike s francoskimi udeleženci.

Po maturi je študiral klasične jezike, hkrati se je poskušal tudi kot kritik, ko je najprej v reviji Dom in svet objavil temeljito kritiko pesniške zbirke Odčarani svet Boža Voduška, pozneje pa v Kocbekovem Dejanju še zbirko Lirika Mirana Jarca. Uspešno zastavljeno delo je prekinila okupacija, ko se je umaknil na Gorenjsko, a že v jeseni 1941 odšel na Dunaj in tam nadaljeval študij klasične filologije z večjim poudarkom na grški literaturi in filozofiji. Zaradi vojnih razmer je bil študij negotov, ker je bil tudi vojni obveznik, zato se je zadnji semester 1944 vpisal samo pogojno. Vsekakor se je pripravljal na disertacijo o Platonu, o čemer priča rokopis ohranjene seminarske naloge, doktorata ni dokončal.

Na dunajski univerzi je takrat študiralo večje število slovenskih študentov, med njimi tudi njegovi nekdanji sošolci, zato je zasnoval ilegalno literarno skupino in maja 1944 pripravil ilegalni literarni list, pravzaprav Dunajske Domače vaje, ki pa so izšli v nizki nakladi in v obliki navadne strojepisne razmnoženine. Sodelovali so Ivan Hribovšek, Jože Šmit, France Filipič, Anton Čop, Bogo Smolej in Janez Remic. Večino tehničnega dela je opravil Remic in pripravljal tudi drugo številko, žal pa ga je zajela mobilizacija in list ni več izšel.

Remic je vojaško službo opravljal v vojašnici na Bohinjski Beli, pozneje pa je bil poslan na sever Nemčije, kjer pa je kot odličen matematik in fizik opravljal službo inštruktorja in ga zato niso poslali na fronto. Ker je težko prenašal nemško uniformo, se je marca 1945 ilegalno vrnil domov in se pod izmišljenim imenom Tone Oblak pridružil gorenjskim četnikom. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, od koder je bil vrnjen in po pričevanju vrnjencev bil ubit v okolici Slovenj Gradca junija 1945.

Janez Remic je bil izjemno nadarjen znanstvenik in njegova največja tragika je, da svojega dela ni mogel dokončati niti na študijski ravni. Prav tako je tragično, da se je večina njegove bogate zapuščine za vedno izgubljena, je pa ohranjen njegov dnevnik iz dunajskega obdobja.

Biografijo je napisal France Pibernik junija 2015.