Janez BONAČ

R. 9. maja 1832 v Topolu pri Cerknici, u. 21. dec. 1863 v Žužemberku. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, od 3. razreda je bil gojenec Alojzijevišča. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil l. 1859 posvečen za duhovnika. V l. 1860–1861 je bil prefekt Alojzijevišča in v l. 186–1863 kaplan v Žužemberku, kjer se je pri ježi ponesrečil. Že v gimnaziji je pisal pesmi. V l. 1857–1858 je v Zgodnji danici objavil več pesmi nabožne vsebine. Nato se je v vezani besedi redkeje oglašal, začel je pisati v prozi. V l. 1859 in 1860 je v Zgodnji danici objavil več spodbudnih zgodbic. Sestavil je dva molitvenika: »Iskrice« in »Sveta nebesa, naša prava domovina«. Poslovenil je knjigo belgijskega jezuita J. Booneja »Vedno češčenje sv. R. T. in lepšanje revnih cerkva.