JAMAR LEGAT, Marija

Oče Tone je bil priznan zdravnik, specialist za zdravljenje tuberkuloze. Izhajal je iz škofjeloške gostilniške družine Jamar. Otroška leta je Marija Antonija Jamar, kakor so jo uradno poimenovali starši, preživela v Škofji Loki pri Kajbetovi družini na Mestnem trgu št. 5. Mati Katarina je bila posvojenka Janeza in Marije Kaiba. Kajbetovi so bili znana škofjeloška meščanska družina, ki je trgovala z mešanim blagom. Tu je dobila vzdevek Jeja. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Ljubljani, je maturirala na ženski realni gimnaziji (današnja gimnazija Poljane). Študij je nadaljevala na Univerzi kralja Aleksandra v Ljubljani. Leta 1937 je diplomirala iz francoskega jezika, 1944 pa še iz slovenskega.

Kot profesorica je službovala v gimnazijah v Ljubljani, Mežici, Stični, Škofji Loki (1946-1948) in na ljubljanskem učiteljišču (od 1948 do upokojitve). Bila je uspešna srednješolska pedagoginja, ki je delovala tudi kot urednica pedagoških in slavističnih publikacij ter kot prevajalka iz francoščine. Pridružila se je učiteljem slavistike, ki so pod vodstvom dr. Marje Boršnikove pripravljali odlomke za slovenska berila za vse štiri razrede srednjih šol ter za četrti in peti razred osnovne šole. S Frančkom Bohancem in Jankom Kosom je zbrala in uredila dela slovenske književnosti, od sopotnikov moderne do sodobne književnosti. Zavzemala se je za uvajanje diafilma pri pouku slovenščine.
Nekaj let je bila urednica mesečne revije Mlada pota, v kateri so objavljali prvence srednješolskih pesnikov in pisateljev. Pisala je o pomenu ljudske pesmi za otroke. Opozarjala je na narodnostne in socialne krivice primorskih Slovencev, kajti bila je zavedna Slovenka. V spremni besedi Tavčarjeve Visoške kronike je opisala zgodovinsko ozadje dela in pisateljeve vzgibe za pisanje romana.

Vseskozi je ohranjala tesno vez s Škofjo Loko, kamor je prihajala na oddih in počitnice. Po 2. sv. vojni se je povezala s škofjeloškim Muzejskim društvom in postala njegova ustanovna članica in mecenka. Četrt stoletja je bila članica uredniškega odbora Loških razgledov, skrbela je tudi za lekturo in korekturo prispevkov. Sama je v zborniku objavila 24 prispevkov. Pisala je o razvoju šolstva na Škofjeloškem, o slikarju Gvidonu Birolli, poljanskem pisatelju Pavlu Perku, osvetlila je literarno zgodovino na Loškem. Njeno največje delo pa je literarno-zgodovinska kronika Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511-1914, v kateri opisuje mesto z okolico ter njene prebivalce v preteklih stoletjih.
Živela je v Ljubljani z možem Janezom Legatom, ki je bil pravnik. Potomcev nista imela. Konce tedna je preživljala v Škofji Loki. Veliko časa je namenila potovanjem. Svoje stanovanje v Kaibetovi hiši je zapustila Loškemu muzeju, ki v zameno skrbi za njen grob na Mestnem pokopališču v Škofji Loki.