Ricerca avanzata
it
en hu it sl

Jakob UKMAR

UKMAR Jakob
Foto: Portret msgr. dr. Jakoba Ukmarja: Arhiv Goriške Mohorjeve družbe

Galleria fotografica

Nato:
13. July 1878, Opčine pri Trstu
Morto:
2. November 1971, Škedenj pri Trstu
Luoghi di attività:
Lessico:
Biografia

Slovenski javnosti je tržaški duhovnik znan predvsem kot bojevnik za narodne pravice slovenske manjšine v času fašizma. Rodil se je očetu železničarskemu čuvaju Simonu in materi Mariji rojeni Šušteršič (oba iz Sežane). Po končani osnovni šoli (1884–1890) na Opčinah in nemški gimnaziji (1890–1898) v Trstu je od leta 1898 do 1902 študiral bogoslovje v Gorici. Od leta 1902 do 1906 je bil kaplan v Rojanu, med leti 1906 in 1910 župnik upravitelj v Ricmanjih, istočasno od leta 1907 do 1910 tudi kaplan pri Starem sv. Antonu (Trst). V letih od 1911 do 1913 je bil ravnatelj škofovskega konvikta v Trstu in od 1913 do 1919 profesor verouka na državni gimnaziji. 24. maja 1917 je na Dunaju doktoriral z disertacijo iz teologije Doctrina d. Thomae Aquinatis de spe theologica; v letih 1919–1922 je bil ravnatelj bogoslovja v Škednju, po upokojitvi leta 1923 je do smrti služboval pri škofovskem ordinariatu in pomagal pri duhovniških opravilih.

Deloval je kot duhovnik, katehet, teolog, publicist in narodni buditelj. Izdajal in urejal je razne revije, bil je predsednik Katoliškega tiskovnega društva od ustanovitve leta 1907, vodja SLS za Trst in Gorico od ustanovitve leta 1909, ravnatelj dij. škofij. konvikta od 1911 do 1913 in katehet na državni gimnaziji v Trstu. Z narodno prosvetnim delom je povezana njegova pastoralna naloga o širjenju dobrih knjig (gl. Folium dioec. 1904, 143).

Po izbruhu vojne 1914 je bil zaradi slovenskega prepričanja oblastem sumljiv in več mesecev zaprt na ljubljanskem gradu. Po izpustitvi pa si je izprosil študijski dopust (1915–1917) na Dunaju, kjer je pripravljal disertacijo, bil medtem (1916) imenovan za izpraševalca pri žup. izpitih (po vrnitvi z Dunaja je vsaj do 1941 opravljal to funkcijo). Med leti 1918 in 1945, ko je Trst zasedla Italija, je mnogo manj javno in politično nastopal.

Od 1919 do 1924 je z I. Tulom vodil škofovsko zasebno bogoslovno šolo za begunce, ki se pregnani v Stično še niso mogli vrniti v Gorico; predaval je na duhovniških zborovanjih, predvsem pa bil močan opornik duhovnikom in vernikom. V času vse ostrejšega fašističnega delovanja proti Slovencem je javno nastopil proti zatiranju, zato so ga šteli fašisti med svoje najnevarnejše nasprotnike. Urejal je latinsko pisani škofijski list Folium dioeces in uspel ohraniti rubriko z obvestili, namenjenimi vsem vernikom, v italijanščini, hrvaščini in slovenščini (po Fogarjevem odstopu 1936 ves list samo v italijanščini); v obd. 1940–1960 je sodeloval pri pokrajinskem cerkvenem sodišču v Benetkah, kjer se je seznanil s poznejšim papežem Janezom XXIII, ter dosegel:
a) da je ta preprečil preveč nacionalistični naslov za novo Marijino cerkev na Vejni nad Trstom;
b) v papeževi okrožnici Pacem in terris 1963 je na njegovo pobudo objavljen odstavek o varstvu in pravicah narodnih manjšin.

Po 1945 je spet vodil slovenske in hrvaške duhovnike v boju za večje pravice materinega jezika: 1946 je v njihovem imenu sestavil Gravamina cleri slavi; ko je v imenu škofa Santina 1947 birmal v istrskih župnijah, je bil namesto njega deležen fizičnega obračunavanja v Lanišču; imel je referat na mednarodnem mariološkem kongresu v Rimu 1954; za tržaško škofijo je v času sinode 1959, kot odličen latinist in cerkveni pravnik, formuliral posamezne člene ter imel latinski sklepni govor.

Bil je vsestransko izobražen v bibličnih vedah, klasičnih in orientalskih jezikih, klinopisu in astronomiji ter vztrajen borec za naravne in verske pravice slovenskega naroda. Le malo je bilo do sedaj napisanega o njegovi bogati in izredno razvejani dejavnosti v obdobju habsburške monarhije in o njegovi vlogi pri oblikovanju danes že pozabljenega tržaškega krščansko socialnega gibanja. Avstrijsko obdobje (1878-1918) pa je pomembno tudi zato, ker so se v tem času razvile temeljne poteze njegovega svetovnega nazora, ki ga je potem sicer prilagajal raznim zgodovinskim okoliščinam, njegovih bistvenih lastnosti pa ni več spreminjal. Tudi kasneje so ga mnogi označevali za »Avstrijca«, tenkočutnega poštenjaka ter človeka reda in avtoritete.

Knjige je napisal šele v visoki starosti. V njegovi rokopisni zapuščini so ostali Svetopisemski prispevki k litanijam Jezusovega srca, ok. 3000 govorov, dnevniki idr. zapiski (hrani U-jev dom, Škedenj pri Trstu).

Opere

Naša daritev, 1951
Zadnja večerja, 1954
Tržaška sinoda, 1960
Kratka zgodovina vesoljnih cerkvenih zborov, 1963
Mariologija, 1969
Eshatologija, 1972

Premi

Leta 1909 je prejel papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice (predvsem za uspešno pomiritev upornikov v Ricmanjih, gl. Fol. dioec. 1909, 47, 95), leta 1959 naslov apostolskega protonotarja in leta 1970 častni doktorat teološke fakultete v Ljubljani.

Fonti e letteratura

Smolik, M.: “Ukmar, Jakob (1878 – 1971), v: Slovenska biografija (URL nasov): www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi742559/(2013).
Simčič, T.: Jakob Ukmar (1878 – 1971): sto let slovenstva in krščanstva v Trstu, Gorica 1986.

Autore/autrice della voce: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Data del primo inserimento: 13. 3. 2019 | Ultima modifica: 19. 2. 2026
Peter Štoka. Jakob UKMAR. (1878-1971). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 26. 2. 2026) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/it/oseba/jakob-ukmar/
Segnala un errore

Morda vas zanimajo tudi

Data di inserimento: 20. 11. 2017

Štefan KEMPERLE

januar 1729–23. October 1789
Na jezuitskem kolegiju v Gorici je obiskoval srednjo šolo, na goriškem liceju pa opravil najprej dveletni študij moralne teologije in nato štirilet...
Data di inserimento: 1. 2. 2011

Viktor SAVNIK

16. April 1910–2. November 1988
Študiral je na Tehniški visoki šoli v Brnu in leta 1933 diplomiral za inženirja strojništva. Kasneje je postal docent, honorarni in izredni profesor.
Data di inserimento: 25. 9. 2009

Ignacij PINTAR

26. July 1776–17. September 1835
Prenovil in razširil je porodnišnico v Ljubljani. Zavzemal se je za porodništvo kot javno zdravstveno službo.