Jakob PLOJ

Otroštvo je preživel v Grabonošu. Njegova starša sta bila Matjaž Ploj iz Ivanjec in Ana Ploj, rojena Holc iz Grabonoša. Jakobova sestra Neža je bila mama Antona Korošca, slovenskega politika in teologa (Jakob Ploj je bil njegov stric).

Dvorazredno ljudsko šolo je obiskoval v Svetem Juriju ob Ščavnici, gimnazijo pa v Mariboru (1842‒1848) in v Gradcu (1848‒1850). Leta 1850 je vstopil v graško bogoslovje, a je po enem letu ta študij opustil in se posvetil študiju prava (1851‒1856). Za doktorja prava je bil promoviran 6. marca 1856.

V letih 1856‒1858 je bil odvetniški pripravnik v Gradcu, nato na Ptuju pri notarju in odvetniku Ferdinandu Filaferri (1859‒1860) ter v Mariboru pri dr. Ferdinandu Dominkušu (1860–1861). Leta 1860 se je poročil s komaj sedemnajstletno Barbaro Wegscheider, hčerjo ptujskega meščana in trgovca Ivana Wegscheiderja (imela sta sedem otrok; njuna sinova sta bila Miroslav Ploj in Oton Ploj). Leta 1861 je bil imenovan za advokata v Ljutomeru. Jeseni 1869 se je preselil na Ptuj in tu potem do smrti (1899) opravljal službo odvetnika.

Jakob Ploj je imel pomembno vlogo pri narodnem prebujanju Slovencev. V času, ko je delal kot odvetniški pripravnik v pisarni mariborskega odvetnika in rodoljuba F. Dominkuša, je sodeloval pri ustanovitvi Slovanske čitalnice v Mariboru (1861). Kasneje je bil v ustanovnem odboru čitalnice v Ljutomeru (1868), ki jo je tudi finančno podpiral in bil njen prvi predsednik (1868‒1869). Predsedoval je tudi odboru za prvi slovenski tabor v Ljutomeru (1868) in sodeloval pri organizaciji drugega slovenskega tabora v Žalcu (1868) ter taborov v Ormožu (1869) in pri Kapeli (1870).

Z narodnoprebudnim delom je nadaljeval tudi na Ptuju. Že leta 1870 je postal član Narodne čitalnice v Ptuju in ji nekaj časa tudi predsedoval (1870‒1873). Leta 1882 je sodeloval je pri nakupu ptujskega Narodnega doma. Bil je tudi soustanovitelj in odbornik leta 1884 ustanovljene ptujske Posojilnice, predsednik leta 1885 ustanovljenega ptujskega političnega društva Pozor ter odbornik leta 1882 ustanovljenega Slovenskega političnega društva za Štajersko.

Kulturno-politično je Ploj pripadal gibanju mladoslovencev, ki je zagovarjalo liberalne ideje, narodno prebuditev in program Zedinjene Slovenije (člani gibanja so bili zbrani okoli časnika Slovenski narod). Na državnozborskih volitvah 1873 je kot kandidat mladoslovencev v okraju Ptuj – Ljutomer nastopal proti Mihaelu Hermanu, kandidatu konservativnega tabora (staroslovenci). V Ptuju je bil do 1881 član mestnega zastopa. Bil je tudi načelnik okrajnega zastopa, kjer se je zanimal zlasti za šolska vprašanja in se zavzemal za uvedbo slovenščine v šole in urade.

Bil je tudi velik podpornik dijaštva, zlasti ptujske Dijaške kuhinje, ki je s toplim obrokom oskrbovala socialno šibke dijake, in lastnik bogate knjižnice. Leta 1921 je njegov sin Oton Ploj (1861‒1941, odvetnik in rodoljub) knjižnico podaril ptujski gimnaziji in jo poimenoval po svojem očetu.