Jaka ČOP

Izhaja iz znane planinske družine Čopov. Njen najbolj znani član je prav gotovo alpinist, gorski vodnik in reševalec, Joža Čop. Tudi Jakov oče Jakob je bil velik ljubitelj gora. Kot gorski vodnik je obiskal številne vrhove. Dolgo let je bil gospodar koče na Golici, leta 1934 pa med ustanovitelji in odborniki jeseniške podružnice Slovenskega planinskega društva. Mati Ivana, je bila lastnica kavarne sredi Jesenic, ki je delovala do konca druge svetovne vojne. To je bil razlog, da je bil Jaka po osnovni »izobrazbi« natakar. Za ta poklic se je po opravljeni meščanski šoli na Jesenicah in gostinski šoli v Ljubljani praktično uril v znani ljubljanski kavarni »Zvezda«. Zaradi poškodbe kolena pa ga ni mogel opravljati.  Zaposlil se je v jeseniški železarni, kjer je do upokojitve delal v tehničnem biroju.

Domača kavarna je bila shajališče in zbirališče številnih znanih planincev, ki so polni doživetij z gora v Jaku budili radovednost in ljubezen do planinskega sveta. Ko se je zaposlil je ves svoj prosti čas preživel v gorah.

»Od mladosti sem si želel, da bi v življenju nekaj ustvaril. Kar koli, samo da ne bom predmet samemu sebi. S fotografijami in gorami sem srečal lepo priložnost«. Prvo fotografijo je posnel pri desetih letih. Vzornik mu je bil jeseniški fotograf Fran Pavlin. Za prvi motiv s pravo krajino je izbral Plavški Rovt s kmetijo in zadaj na modrem nebu kot sneg svetlo goro. »Ves v pričakovanju sem razvijal ploščo: počasi se je pokazala krajina, kmetija,…gore pa od nikoder… Krivil sem aparat, ploščo in razvijanje.« Po tem neuspelem poizkusu se je včlanil v fotoamaterski odsek Turistovskega kluba Skala na Jesenicah in že po nekaj letih so bili vidni prvi uspehi.  Po drugi svetovni vojni je sodeloval na mnogih razstavah doma in v tujini in na njih za svoje fotografije prejel različna odlikovanja. Še posebej se je njegovo oko izurilo za črno-belo fotografijo. Postal je mojster za opazovanje svetlobe in njenih senc. Mojster za sceno, ki mu jo je postavila narava. Vse skupaj se je zapisalo skozi oko kamere na fotografije, ki jih danes lahko občudujemo v šestih knjigah: Svet med vrhovi, Raj pod Triglavom, Viharniki, Kraljestvo Zlatoroga, Kozolci, Trenta in Soča.

Kot odličen poznavalec našega hribovitega sveta je bil večkrat vodnik mnogim mladim popotnikom. Zabaval jih je z zgodbicami iz svojih fotografskih podvigov in jim odkrival podrobnosti iz življenja narave, ki jih je vpletal v pravljico o Zlatorogu. Pripravil je več predavanj in samostojnih razstav s katerimi je želel svoje navdušenje nad gorami prenesti na čim več ljudi. Postal je neprekosljiv ambasador naših Julijcev, v zadnjih letih življenja pa tudi z njimi povezanega Triglavskega narodnega parka. Bil je poln idej in vedno pripravljen pomagati. Za svoje aktivnosti je prejel več priznanj, leta 1996 tudi odlikovanje predsednika republike Slovenije s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju planinske kulture in s tem naravovarstvene zavesti ter za življenjsko delo na področju slovenske planinske fotografije.

Vir: zapis Elizabete Gradnik, Mojstrana, januar 2011