Iztok GEISTER

V mladosti je živel v Kranju, kjer je v dijaških letih skupaj z Markom Pogačnikom izdajal šolsko glasilo Plamenica. Objavljali so avantgardistična pesniška besedila in risbe ter s tem burili takratne lokalne oblasti. Podpisoval se je s psevdonimom Plamen.
Študiral je na pravni fakulteti v Ljubljani.
V drugi polovici 60-ih let je bil eden od ustanoviteljev in osrednji član umetniške skupine OHO, ki je z različnimi nekonvencionalnimi izraznimi oblikami spreminjala tradicionalna umetnostna pojmovanja. Skupina je delovala je med leti 1966 in1971. S svojo poezijo se je Geister poleg Tomaža Šalamuna zapisal med najvidnejše predstavnike slovenske neoavantgarde.
Med leti 1968 in 1981 je bil zaposlen na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju.
Kasneje je svojo pozornost usmeril k naravoslovju, še zlasti ornitologiji ter k preučevanju naravnih zakladov slovenskih pokrajin. Napisal je nekaj pomembnih del o slovenskih pticah: Slovenske ptice, priročnik za opazovanje in proučevanje ptic (1980), Ptice okoli našega doma (1977), Ornitološki atlas Slovenije, razširjenost gnezdilk (1995), Razodetja ptičjih imen (2008).
Monografije o naravi: Ljubljansko barje (1995), Nenavadni izleti : v slovensko naravo (2003), Sečoveljske soline (2004), Naravni zakladi Brda pri Kranju (2006), Popotovanje od Pirana do Ankarana (2006).
Sodeloval je pri ustanovitvi Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).
Živi v okolici Kopra. Veliko se posveča ekologiji in naravovarstvu.

Njegov literarni opus obsega različne zvrsti poezije (reistično poezijo, ljubezensko, haiku), prevod japonskih haikujev, kratko prozo, eseje in radijske igre. Zanj je prejel je tudi več nagrad: Zlata ptica (1969), Rožančevo nagrado za esejistično zbirko Levitve (2001) in nagrado Prešernovega sklada za prozo (2004).
Najpomembnejša literarna dela: Pegam in Lambergar (1968), Žalostna majna (1969), Parjenje čevljev (1977), Plavje in usedline (1996), Levitve (2001), Pospala poželenja (20029, Mojster zloženih peruti (2003), Stol za enega (2006).