Ivanka MESTNIK

Bila je deveta od desetih otrok očeta kovača in matere gospodinje. Osnovno šolo je obiskovala v Šmihelu pri Žužemberku, gimnazijo in učiteljišče pa v Novem mestu, kjer je leta 1953 maturirala. Osem let je bila učiteljica v Brežicah, nato je prevzela vodenje podružnične šole Mali Slatnik pri Novem mestu, hkrati pa se je vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljani, smer slovenščina-ruščina. Še pred diplomo se je zaposlila na OŠ Katja Rupena (danes OŠ Center), leta 1971 pa je pričela poučevati slovenščino na novo zgrajeni OŠ Grm, ki je bila takrat hospitacijska šola. Zaradi operacije glasilk je po sedmih letih za pet let odšla službovat v novo zgrajeni dijaški dom v Novem mestu, nakar je do upokojitve opravljala funkcijo sekretarke občinske Zveze prijateljev mladine Novo mesto.

Prvo črtico Očetova kazen je napisala že na učiteljišču in jo prvo leto službovanja v Brežicah objavila v Dolenjskem listu. Do upokojitve je objavljala v raznih časopisih in revijah, kot so Dolenjski list, Otrok in knjiga, TV 15, Prosvetni delavec, Izseljenski koledar, Rodna gruda, Srce in oko, Apokalipsa, ter v knjigah založbe Jasa. Sodelovala je tudi s Slovenskim šolskim muzejem in v njihovi Šolski kroniki objavila svoje prispevke o šolstvu in šolah na Dolenjskem (npr. Šmihel pri Žužemberku, Laze, Gorenje Sušice, Gorjanci).  Raziskovala in objavljala v lokalnem časopisju je tudi prispevke o življenju in delu slikarja samouka Antona Juga, ki je poslikaval zlasti cerkve v Suhi krajini in na Dolenjskem. Je urednica zbornika Dijaški dom Novo mesto: 50 let: 1947-1997 ter soavtorica Slovstvenega in kulturnozgodovinskega vodnika po Sloveniji iz leta 1996, ki se nanaša na Dolenjsko in Belo krajino. V njem je Mestnikova predstavila rodno Suho krajino z obrobjem.

Po upokojitvi je pričela s plodovitim pisanjem leposlovnih del – kratkih zgodb, povesti in romanov. Snov svojih del je zajemala iz domačega okolja, zlasti  Suhe krajine, ter dolenjskega ljudskega izročila. Piše tako za otroke in mladino (npr. V dedovi grapi 1994, Izlet na modri planet 1995, Kara  1996, Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča 2000, Moj prijatelj Pavle idr.) kot tudi za odrasle (npr. Korak s poti 1998, Vikend sredi vasi 1999, Domačija na sončni jasi 2000, Krka – zelena žila do srca 2019 idr.). V svojih delih za odrasle, ki so velikokrat tudi avtobiografski, se je pogosto lotevala zgodovinske tematike, tako tudi v romanu Grenki Kruh (2003), kjer je razkrila že skoraj pozabljeno zgodbo o železarni na Dvoru. Sodelovala je tudi v zbirkah in antologijah slovenske mladinske proze ter proze za odrasle, kot so npr. zbirka pravljic Metulj na dežju, 2002, zbirka Žuborenje Slovenije, 2004, Ljubičasti kišobran: antologija slovenačke priče za decu i mlade, 2014, idr.

Od leta 1998 je članica Društva slovenskih pisateljev.