Ivan VURNIK

Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici. Med leti 1895-1904 je obiskoval gimnazijo v Kranju, med leti 1905-07 pa v Ljubljani. Arhitekturo je študiral na Dunaju. V letih 1911-12 je na pobudo M. Fabianija vstopil v mojstrsko šolo O. Wagnerja na Dunaju. Po končanem študiju in opravljenem II. državnem izpitu je dobil štipendijo in odšel poleti za tri mesece v Rim. Tam je študiral predvsem antične in renesančne spomenike ter italijansko umetnost.
Med leti 1913-15 je bil pomožni arhitekt na Dunaju. Delal je v dunajskem biroju za načrtovanje novega cesarskega dvora »Hofburg«. Leta 1915 se je vrnil domov. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na soški fronti in Tirolskem. V letih 1917-18 je urejal avstrijska vojaška grobišča v Aleksincu, Leskovcu in Nišu (Srbija). Od leta 1919 dalje je živel v Ljubljani. Zaslužen je za ustanovitev oddelka za arhitekturo na Tehnični fakulteti v Ljubljani. Med leti 1919-46 je bil tudi njegov predstojnik. Na oddelek za arhitekturo si je želel pripeljati tudi M. Fabianija in J. Plečnika. Fabiani se za profesuro v Ljubljani ni odločil, Plečnik pa je leta 1921 tam začel predavati kompozicijo in nauk o slogih. Med leti 1925-57 je na fakulteti vodil arhitekturni seminar, ki so mu rekli tudi Vurnikova šola. Med leti 1931-40 je bil tudi referent pri razsodišču natečajev za državne zgradbe v Beogradu. V letih 1946-47 je bil poslan na dopust. Nato se je vrnil na fakulteto kot profesor za kompozicijo. Leta 1957 je bil upokojen.
Rad je veliko potoval. Udeležil se je številnih mednarodnih kongresov in razstav. Leta 1957 mu je Tehniška visoka šola na Dunaju omogočila veliko retrospektivno razstavo in ob njej tudi njegovo predavanje o bistvu arhitekture.
Najprej je ustvarjal pod vplivom recesije in ekspresionizma. Znanaje njegova oprema nadškofijske kapele v Trstu iz leta 1913, v letih 1919-20 je napravil Anatomski inštitut v Ljubljani, v Letih 1920-21 bolnico na Golniku, v letih 1921-22 Zadružno gospodarsko banko v Ljubljani, v letih 1922-23 Narodni dom v Kranju, med leti 1923-25 pa Sokolski dom na Taboru v Ljubljani. Predvsem v urbanističnih delih po letu 1925 je začel težiti k funkcionalizmu. Takšna so njegova dela npr. delavske vrstne hiše v Mariboru iz leta 1928, urbanistična zasnova Bleda iz leta 1930, regulacijski načrt za Ljubljano iz leta 1935, regulacijski načrt za Kranj iz leta 1937, kopališče pod Oblo gorico v Radovljici iz let 1932-33, načrt za hotel Grajski dvor, Savnikovo hišo in grobnico družine Vidic-Resman, vse v Radovljici idr. Leta 1934 je izdelal tudi načrt za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je konkuriral Plečnikovemu. Skupaj z ženo Heleno sta obnovila fasado farne cerkve sv. Petra v Ljubljani, sodelovala pri obnovitvenih delih cerkve na Brezjah, napravila stranski krilni oltar v radovljiški cerkvi sv. Petra in Vurnikovo družinsko grobnico na radovljiškem pokopališču.
Vurnika štejejo za utemeljitelje moderne arhitekture in urbanizma na Slovenskem. Od leta 1954 dalje je bil častni član Zveze arhitektov Jugoslavije in častni predsednik Društva arhitektov Slovenije. Leta 1954 je bil odlikovan z redom dela I, leta 1961 je na Dunaju prejel Pechtlovo nagrado, leta 1966 pa je dobil tudi Prešernovo nagrado.