Ivan ŠUMLJAK

Oče Slovenske planinske poti profesor Ivan Šumljak se je že zelo zgodaj odločil za učiteljski poklic. Leta 1918 je z odliko končal mariborsko učiteljišče in že naslednje leto pričel s poučevanjem v Šoštanju, profesorsko pot pa kasneje nadaljeval v vadnici učiteljišča in na 3. deški ljudski šoli v Mariboru. Leta 1921 je z odliko opravil strokovni izpit iz slovenskega in nemškega jezika, zatem pa pričel s poučevanjem na mariborski meščanski šoli. Kasneje se je zbližal še z angleškim jezikom in zanj leta 1937 opravil strokovni izpit v Londonu. Potem ko se je leta 1945 vrnil iz vojnega izgnanstva v Srbiji, je postal ravnatelj mariborskega učiteljišča. Nekaj časa je poučeval na gimnaziji nato pa na srednji ekonomski šoli, kjer je ostal vse do upokojitve. Po odhodu v pokoj leta 1960 je na visoki tehniški šoli honorarno poučeval angleščino, v zadnjih letih življenja pa se je aktivno posvečal francoskemu jeziku.
Tako kot učiteljski poklic je tudi planine vzljubil že v otroštvu. Zasluga za to gre njegovi babici, ki je vse od njegovega tretjega leta skrbela zanj. Po drugi svetovni vojni je svoje profesorske dolžnosti kar 20 let dopolnjeval z delom načelnika markacijskega odseka pri Planinskem društvu Maribor Matica, s svojo ljubeznijo do planin pa je pripravljal številna planinska predavanja, ki jih je obogatil z bogato zbirko lastnih posnetkov.
Ko je med markiranjem planinskih poti na Pohorju počival na Črnem vrhu, je prišel na idejo o planinski transverzali, s katero bi povezal najzanimivejše predele slovenskega gorskega sveta. Svojo zamisel o prvi vezni poti pri nas in v Evropi nasploh je predlagal na zboru markacistov Slovenije leta 1950 pri Slamiču v Ljubljani. Prvotni predlog o krožni planinski poti, ki bi se začela in končala v Mariboru, je Planinska zveza Slovenije nekoliko spremenila in 1. avgusta 1953 uradno odprla Slovensko planinsko transverzalo št. 1. Planinsko pot, ki jo je Šumljak sprva imenoval magistrala, so leta 1991 preimenovali v Slovensko planinsko pot. Prične se v Mariboru in se preko Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp in predalpskih hribovij spusti na Kras ter se konča ob Jadranskem morju. Čeprav so ji sprva očitali, da ne ustreza planinstvu, so po njenem vzgledu uredili številne vezne poti pri nas in v Evropi. Tako kot ostale planinske poti v Sloveniji je označena s Knafelčevo markacijo (bela pika, obkrožena z rdečim krogom), ki pa ji je dodana še številka 1. Leta 1966 so na Šumljakovo pobudo vpeljali tudi Razširjeno slovensko planinsko pot, ki predstavlja svojevrstno dopolnitev Slovenske planinske poti. Pokopan je na pobreškem pokopališču v Mariboru.
Danes se po njem imenuje del Slovenske planinske poti. Tako imenovana Šumljakova pot poteka od začetka planinske transverzale v Spodnjem Radvanju pa vse tja do Mariborske koče, pred katero stoji tudi njegov spomenik.