Ivan RUPNIK – MOŽE

Njegov oče Jernej Rupnik je prišel iz Logatca za hlapca in lovca na grad Hmeljnik in se poročil z Uršulo Bašelj iz bližnjega Gorenjega Kamenja. Ivan je bil tretji od njunih štirih otrok. Hišno ime se je glasilo pri Možetovih, zato je bil Rupnik bolj poznan pod imenom Može.

Deloval je kot ljudski pesnik in godec. Njegova izobrazba je bila skromna, knjižnega jezika ni obvladal, tudi vplivov umetne pesmi pri njem ni. Kot pravi ljudski pevec je posvečal vsebini večjo skrb kot izrazu in obliki. Ni znano, kje se je naučil igrati na klarinet in pisati note.

Leta 1842 se je poročil z Marijo Janc z Dolenjega Kamenja in imel ob poroki kot gostilničar bivališče v Novem mestu. Rodilo se jima je devet otrok, a so skoraj vsi pomrli v zgodnji mladosti. Živeli so v precejšnji revščini in so se velikokrat selili. Večinoma so menjali bivališča v Novem mestu in bližnji okolici, saj je bil Rupnik ves čas godec pri novomeški meščanski godbi.

Poleg tega se je preživljal z igranjem na ohcetih in sejmih ter s pisanjem priložnostnih pesmi ob smrti bogatih ljudi ali ob vznemirljivih dogodkih. V svojih pesmih je ostro grajal napake družbe in socialne razmere ter beležil pomembnejše dogodke svojega časa. Je pravi kronist lokalnega družbenega in družabnega življenja v sedemdesetih letih 19. stoletja. Pri napevih je ubral ljudski ton, ki je bil blizu preprostemu Dolenjcu. Ohranjena ni nobena pesmarica in ni znano, kdaj je začel ustvarjati. Poznane so le pesmi, nastale v zadnjih petnajstih letih njegovega življenja. Edini originalni rokopis Pesem od Trške gorice je iz leta 1873. Znanih je petnajst pesmi v celoti, dve v odlomkih, za tri pa le približna vsebina. Med njimi so pesmi Češminka, Pesem od 3 Beučevih hčer, Pesem od 3 obešenih v Novemest, Pesem od ta noveh mer idr.

Može je bil precej nemirne in bohemske narave. Njegove upodobitve ni, novomeški pisec spominov Leopold Picigas se ga je dobro spominjal iz mladih let in ga je leta 1932 takole opisal: »… bil je srednje velikosti in silno prijazen, dolenjska dobrohotnost in godčeva šaljivost sta mu blažili obraz.«

Možetovo ime je pozabi iztrgal literarni zgodovinar in bibliotekar Karel Bačer, ki je raziskoval njegovo življenje in delo.