HROVAT, p. Ladislav

Rodil se je očetu Martinu in materi Barbari, roj. Pestotnik, kot deveti od desetih otrok. Njegovo krstno ime je bilo Jožef. V letih 1837–1839 je obiskoval ljudsko šolo v Kamniku, kjer je bil vpisan v zlato knjigo odličnjakov, nato pa se je vpisal v gimnazijo v Ljubljani, leta 1845 maturiral in vstopil v frančiškanski red, kjer je prejel redovno ime Ladislav. V letih 1846–1850 je najprej dve leti obiskoval frančiškansko filozofsko šolo in zatem še dvoletno zasebno teološko šolo na Kostanjevici pri Gorici. Študij teologije je nadaljeval v Ljubljani in leta 1852 odšel na Dunaj študirat klasično filologijo in slavistiko pri prof. Franu Miklošiču. Leta 1854 je opravil usposobljenostni izpit iz latinščine in grščine. Istega leta je nastopil službo učitelja na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval latinščino, grščino in nemščino. Leta 1859 je postal profesor in to službo, z vmesnim ravnateljevanjem v letu 1869–1870, opravljal vse do upokojitve leta 1890. Bil je zadnji frančiškanski profesor novomeške gimnazije. Pod imenom pater Lacko, ki so mu ga nadeli novomeški dijaki, je ostal vidna novomeška figura vse do danes in bil zaradi svojega znanstvenega dela znana osebnost tudi v širšem slovenskem kulturnem prostoru. Njegova posebnost je bila, da se ni pustil fotografirati.

Pater Lacko je bil kot gimnazijski profesor velik narodni prebuditelj. Kmalu je začel pisati znanstvene in strokovne prispevke v slovenščini in jih objavljati v Slovenskem glasniku, Novicah, gimnazijskih izvestjih, spomenici Zlati vek idr., leta 1862 pa je izdal svoj prvi prevod, Ksenofontove spomine na Sokrata v slovenščino. Vrhunec njegovega jezikoslovnega dela je Latinska slovnica za slovensko mladež (1874), prvi učbenik za klasične jezike v slovenščini in hkrati spodbuda zagovornikom uvedbe slovenščine kot učnega jezika v gimnaziji. Leta 1871 je postal redni član Kmetijske družbe, katere tajnik je bil Janez Bleiweis, s katerim je prijateljeval. Bil je tudi član Dijaškega podpornega društva v Novem mestu.

Po upokojitvi je pisal v revijo Dom in svet, izdal ponatis svojega dela Pravila za pisavo (1891) ter mdr. pripravljal slovensko slovnico, ki je ostala v rokopisu, v njegovi rokopisni zapuščini, hranjeni v frančiškanskem samostanu v Novem mestu. Po smrti nečaka, prav tako frančiškana, Florentina Hrovata se je povsem posvetil nabožni literaturi, strokovnih prispevkov pa ni več objavljal.