Helena PEHANI (por. JUSTIN)

Njen oče Jože je bil notar in posestnik v Mokronogu na Dolenjskem, mati Florentina, rojena Jabornegg pl. Altenfels, pa je bila doma iz Tržiča na Gorenjskem. Odraščala je v Mokronogu kot najmlajša od desetih otrok. Po očetovi smrti leta 1888 je družina obubožala in se preselila v Ljubljano.

Po končani ljudski šoli se je Helena leta 1891 vpisala na učiteljišče v Ljubljani, ki ga je zaključila z maturo leta 1895. Njeno prvo delovno mesto je bilo v Lichtenthurnovem zavodu na ljubljanskih Poljanah, kjer sta delovali dekliška sirotišnica in šola. Nato je eno leto učila v Grahovem, med letoma 1897 in 1899 pa v Postojni. Zatem je opustila učiteljski poklic in se leta 1900 poročila z geometrom Srečkom Justinom.

Helena Pehani se je v slovensko literarno zgodovino zapisala kot ljubezen pisatelja Ivana Cankarja. Z njim se je seznanila poleti leta 1895, ko je bila na počitnicah pri starejši sestri na Vrhniki. Cankar, ki je ravno zaključil šolanje, ni pa še maturiral, se je zaljubil v sinjeoko in zlatolaso dekle. Skupaj sta si krajšala čas počitnic in v družbi mladih hodila na izlete v okolico. Heleni je sicer godilo Cankarjevo dvorjenje, ni pa te ljubezni jemala resno. A zanj je postala ideal ljubljene ženske in po besedah pisatelja in dramatika Frana Govekarja je bila to »morda najbolj čista, najbolj idealna njegova ljubezen«. Posvetil ji je cikel pesmi z naslovom Helena, ki jih je najprej objavil v Ljubljanskem zvonu, nato pa še v pesniški zbirki Erotika, kjer je cikel z novimi pesmimi razširil in vsebinsko izboljšal. Poleg tega ji je posvetil novelo Tisti lepi večeri, dogodkov, ki jih je preživel v njeni družbi, pa se spominja tudi v delih Sreča, V marcu, To so pa rože! in Tičnica.

Cankarjev znanec je bil tudi Helenin mož Srečko Justin. Bila sta sošolca na ljubljanski realki in sta sodelovala pri rokopisnem listu Dijaška Sloga.