HACQUET, Baltazar

Botanika, kamnine, medicina, kemija, noše in običaji, rudarstvo: skupni imenovalec vsem tem področjem je francoski prirodoslovec Baltazar Hacquet, ki je sedem ustvarjalnih let svojega življenja preživel v Idriji, nadaljnjih trinajst pa še v Ljubljani.

Baltazar Hacquet se je rodil leta 1739 ali 1740 v Bretanji (Francija). Že mlad je veliko potoval, najprej se je učil humanističnih predmetov in jezuitske filozofije, potem je študiral medicino v Parizu. Po letu 1755 je bil v več vojskah, v nekaterih tudi kot kirurg. Zanimal se je za rudarstvo, bil je višji kirurg in učitelj anatomije pri avstrijski vojski v Pragi. Na Dunaju je na univerzi poslušal predavanja iz medicine, fizike, mehanike in prava. Tu je spoznal tudi osebnega zdravnika cesarice Marije Terezije, ki ga je konec leta 1766 namestil kot rudniškega zdravnika v Idriji. Wester navaja Hacquetove zapiske: »Izbral sem si Kranjsko zaradi prirodoznanstva in zaradi slovečega živosrebrnega rudnika, ki se tam nahaja, in to tem bolj, ker sem vedel, da živi tam slavni Scopoli.«

V Idriji je ostal sedem let, čeprav ni bil dobro sprejet, ker je bil nameščen proti volji tamkajšnje oblasti. Takoj po njegovem prihodu v Idrijo je v rudniku izbruhnil požar, opečene rudarje pa je uspešno pozdravil. Leta 1784 je o zdravljenju bolezni rudarjev kraljevi zdravniški družbi v Parizu predložil spomenico.

V Idriji je raziskoval botanično raznolikost okolice in Alpe. Obenem je veliko potoval: obiskal je vulkana Vezuv in Etno, prepotoval Dalmacijo, Koroško, Zgornjo Štajersko in rudnike na Madžarskem.

Leta 1772 je postal redni član Cesarske kmetijske družbe v Ljubljani, leto kasneje je bil v Ljubljano tudi premeščen kot javni profesor anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva; delo je opravljal vse do leta 1787.

Povzpel se je na Triglav (1779, 1782) in izmeril njegovo višino, obiskal pa je tudi druge vrhove v Julijskih Alpah, zanimale so ga kamnine. Ko je v Ljubljani izbruhnil velik požar (1774), je Hacquet izgubil vse svoje spise in korespondenco s tujimi učenjaki.

Tudi v času, ki ga je prebil v Ljubljani, je potoval in raziskoval: prehodil je Ilirijo, del Turške, Kranjsko, Tirolsko, Salzburško, Dolenjsko, Istro, Benečijo, del Hrvaške, Švico, Bavarsko … V Ljubljani je sprejel več visokih obiskov, med drugimi sestro cesarja Jožefa, kneza Pavla, cesarja Jožefa II., papeža Pija VI.

Po dvajsetih letih je zapustil deželo in sprejel (drugo) povabilo za profesorja univerze v Lvovu. Potovanja so se nadaljevala: Galicija, Rusija, Volinja, Moldavija, Karpati, Ukrajina, Nemčija, Danska, del Švedske.

Pri šestdesetih se je poročil s precej mlajšo žensko. Skupaj sta doživela nesrečo, prevrnil se je voz: žena je hitro okrevala, Hacqetu pa je ostala poškodovana roka. Svoje zanimanje je razširil še k raziskovanju noše in običajev slovanskih narodov. Premeščen je bil na univerzo v Krakov (1803); tam je osnoval fizikalni kabinet, bil je dekan medicinske fakultete, vodil je stolico za kemijo in botaniko. Še vedno je veliko potoval.

Leta 1810 je zapustil Poljsko in se preselil na Dunaj, prestal operacijo, se upokojil in mirno živel. Umrl je 10. januarja 1815 na Dunaju.