HABJAN, Vlado

Pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan se je rodil v Taboru v Savinjski dolini. Leta 1941 se je priključil partizanom in bil med drugim tudi politični komisar bataljona. Ob okupaciji je v Savinjski dolini že 17. aprila 1941 soorganiziral prvo odporniško skupino na območju Tabora, a je moral zaradi nevarnosti izdaje leta 1942 pobegniti iz Maribora na Dunaj. Ob delu se je na Dunaju vpisal na jezikovni inštitut The Berlitz School of Languages in tudi od tam sodeloval v odporniškem gibanju. Marca 1944 se je pridružil gorenjski Brigadi Franceta Prešerna. Dvakrat je bil hudo ranjen, zato se je do leta 1946 zdravil po bolnišnicah.

Po vojni je živel v Ljubljani, kjer je delal na dveh ministrstvih, hkrati pa je bil tudi literarni urednik Radia Ljubljana. Leta 1959 je izgubil službo, bil je tudi zaprt in izločen iz javnega življenja. Postal je svobodni književnik in preučeval NOB, celjske kneze, Slomškovo delo in zgodovinske dogodke. Pri svojem štiridesetem letu se je vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1988 je bil ustanovitelj in prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.

Prve novele in črtice je objavil leta 1947 v periodičnem tisku. Poleg strokovnega zgodovinskega dela je aktivno ustvarjal tudi kot pisatelj. Njegove so novele In minila so leta ter vrsta romanov: Pomlad vnukov, Jutri bo vse dobro, Počakaj do prihodnje pomladi in drugi. Leta 1977 je za roman Trotamora dobil nagrado Prešernovega sklada. Kot velik ljubitelj zgodovinopisja je napisal zgodovinski esej Mejniki zgodovine.