Gustav STIGER

Stigerji so bili ena najbolj znanih celjskih nemških trgovskih družin.

Gustav je bil že leta 1879 izvoljen v celjski občinski odbor, leta 1888 postal podžupan, po smrti dolgoletnega župana Neckermanna v letu 1893 pa celjski župan. Na tem mestu je ostal vse do 25. julija 1902, ko je zaradi zdravstvenih razlogov odstopil s položaja. Njegov odstop je veljal kot začasen, vendar se v aktivni vlogi ni več vrnil v občinski odbor. Šele po njegovi smrti ga je v polni meri nadomestil dotedanji podžupan in namestnik Julius Rakusch, nekaj mesecev pred smrtjo pa ga je občinski odbor odlikoval s častnim meščanstvom.

Izrazit čut za poslovnost in organizacijo je zaznamoval tudi njegovo upravljanje mestnega proračuna. Veljal je za odličnega gospodarja, ki je daljnovidno poskrbel za nekatere temeljite izboljšave mestne infrastrukture in imel velik čut za urejenost mesta ter razvoj turizma. Krepko izboljšavo sta doživeli električno in komunalno omrežje, mestno pokopališče in vrsta drugih objektov javnega značaja. Zaradi urejenosti je mesto leta 1897 od c. kr. prezidija za javno upravo prejelo posebno priznanje za neoporečno javno higieno.

Uspešen gospodarski razvoj mesta je sovpadal tudi z naraščajočimi nacionalnimi trenji, zato je logično, da so županove poslovne poteze v prvi vrsti krepile gospodarsko in politično prevlado celjskega Nemštva. Bil je preizkušen politični kader, ki si je z vsem srcem prizadeval, da bi preprečil slovensko–nemške vzporednice na celjski nižji gimnaziji in nemški mestni časnik Deutsche Wacht ga v skladu z nemško mitologijo označuje kot »Zvestega Eckarta«, torej kot ideal nemške nacionalne pripadnosti. Obratno je bila sočasna slovenska Domovina do njegovih zlasti političnih potez zelo kritična.

Zgodovinar Gubo omenja njegov socialni čut in v svoji zgodovini Celja omenja, da je v oporoki mestnemu skrbstvenemu skladu zapustil 10.000 kron.