Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Šempolaju, se je kot kovinar zaposlil v tržaških ladjedelnicah, kjer je delal do novembra 1941. Do leta 1942, ko je bil vpoklican v italijansko vojsko, so ga italijanske oblasti večkrat zaprle. Po pobegu iz vojske so ga kmalu ujeli in odpeljali v vojaške zapore v kraj La Spezia. Marca 1943 je pobegnil iz zapora in se priključil NOB in Kraški četi, ki je takrat taborila pri Komnu. Udeležil se je Goriške fronte kot namestnik komandanta bataljona. Kasneje se je umaknil v Veliki Dol (na Krasu) in sodeloval pri ustanovitvi Brigade Srečka Kosovela in v njej postal namestnik komandanta 1. bataljona. Novembra 1943 je postal komandant VOS za slovensko Istro. Deloval je tudi na Dolenjskem. Sodeloval je v številnih akcijah proti okupatorju: v napadu v Dragi, Prešnici, Plavju, pri mobilizacijah v tržaških predmestjih idr. Sodeloval je tudi v bojih za Trst. Po vojni je delal pri UDBI, tudi v Trstu, kjer ga je leta 1947 ujela italijanska policija in kjer je bil 7 mesecev zaprt v zaporu. Leta 1952 so ga Italijani v njegovi odsotnosti obsodili na dosmrtno ječo. Za tem je živel v Sežani in bil višji referent na odseku za notranje zadeve do leta 1960, ko se je upokojil. Tudi kot upokojenec je bil aktiven v številnih družbenopolitičnih organizacijah.
Za zasluge je prejel več odlikovanj in priznanj:
– red za hrabrost (2-krat);
– red zaslug za ljudstvo II. stopnje;
– red bratstva in enotnosti II. stopnje;
– red partizanske zvezde III. stopnje.
Za narodnega heroja je bil proglašen 21. julija 1953.
Primorski slovenski biografski leksikon. Snopič 6. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1979, str. 504–505.
Narodni heroji Jugoslavije. 1. zvezek (A/M). Beograd: Partizanska knjiga, 1982, str. 274.