GRLJ, Milan

Slovenski rimskokatoliški duhovnik, ljudski pesnik, kulturni organizator, domoljub, narodni delavec, duhovit sogovornik. Po končani osnovni šoli v Trnovem je nadaljeval šolanje na gimnaziji v trapistovskem samostanu Rajhenburg (današnja Brestanica ob Savi). Bogoslovje je študiral v Benetkah in na Reki, kjer je bil 22. septembra 1929 posvečen za duhovnika. Služboval je na reški škofiji, v času med 1929 in 1935 v Mošćenicah in Brgudu pri Opatiji, od 1935 do 1940 v Trnovem in Harijah. Leta 1941 so ga fašistične oblasti konfinirale v Verono. Po vrnitvi iz konfinacije je bil kot stalni župnik nameščen v Podgrajah, po upokojitvi leta 1973 je svoja upokojenska leta preživljal v Harijah. 31-letno delovanje med ljudmi in duhovniško poslanstvo v podgorskih vaseh je »gospuda Milana« spremenilo v legendarnega župnika in velikega narodnjaka krajev ob izviru Velike vode. V najtežjih časih narodne zgodovine je imela župnija Podgraje svojega Čedermaca, Kočanija svojega dušnega pastirja. Čas me leti 1942 in 1945 v svojih spominih opisuje kot najhujšo dobo svojega življenja : »Od 1942 do 1945 je bila zame najhujša doba v življenju. Najprej moji interniranci v Italiji: Bari, Rim, Altamura in še drugod. Ker sem bil dobro vešč italijanskega jezika, sem jim nosil zbirke njihovih faranov. Potem nemška okupacija in internacija…Nato požig moje fare in župnišča 6.5.1944…Bil dvakrat obsojen na vešala v Podgrajah, tretjič na streljanje v Trebčanah. Vendar je vse prav zadnji trenutek steklo tako, da sem ostal živ…« ) (Iz osebne korespondence Milana Grlja, 12.aprila 1976). Po kapitulaciji Italije, ko so tudi v podgorskih vaseh začele delovati partizanske šole, je bil med pobudniki in organizatorji pouka v materinem jeziku. V Ljubljani je požrtvovalno nabavljal učbenike in šolske potrebščine. Grenka domotožja je lajšal izseljencem s korespondenco, snemanje narodnih pesmi z gramofonskih plošč na trakove, ki jih je pošiljal čez oceane. Skrbel je za zapornike, jih obiskoval, prinašal hrano, obleko, predvsem pa pogum in tolažbo. Duhovniki, ki so simpatizirali z ljudsko oblastjo ali se dejavno udeležili NOB, so na pobudo vladnih organov 22. oktobra 1947 v Ajdovščini osnovali pripravljalni odbor duhovnikov članov OF med katerimi je bil tudi Milan Grlj. Po vojni je opravil veliko delo s prepisovanjem okoli 20-ih poročnih in mrliških knjig, ki so bile med vojno uničene. Bil je eden izmed prvih članov CIRILMETODIJSKEGA društva, vse do svoje upokojitve pa tajnik in organizator za Koprsko in Goriško. Sodeloval je pri obnovi grobnice padlim partizanom ob pokopališču v Podgrajah, leta 1953. Ker je v času svojega službovanja zgradil in obnovil 13 cerkva in kapelic, se ga je oprijel nadimek “gospod Kapelica”. Zaslužen je za gradnjo kapelice na Fabcih, Učki, kapelico Matere Božje v Harijah, obnovo župnijske cerkve Karmelske Matere Božje v Podgrajah, gradnjo soške cerkve, podružnične cerkve Matere Božje v Zabičah. Leta 1938, mu je v času fašističnega režima uspelo pretihotapiti iz Jugoslavije prek rapalske meje pod vagonom vlaka, podobo brezjanske Marije Pomagaj, ki jo je prav zaradi tega v svojih pridigah večkrat imenoval Marija pribežnica, postavljeno v romarsko cerkev na Sozah. Leta 1958-59 je Milan Grlj dal Tonetu Kralju poslikati Marijino cerkev v Pograjah. V stvaritvi je Kralj upodobil usodo vasi v vojni-križev pot ljudi, ki jih ženejo in gorečih hiš na eni strani in na drugi vaščane, ki se z zastavami vračajo v požgano vas, kot odrešitev. Grlj je imel poleg veselega in družabnega značaja tudi izreden govorniški dar s katerim je ljudi spodbujal k sprejemanju in ohranjevanju verskih in narodnostnih vrednot. S prepričljivimi besedami je znal seči v srce in dušo preprostega človeka. Besedo je znal oplemenititi s pesniškimi verzi, žal pa svojih stvaritev ni objavljal. Za svoje zasluge za narod je bil z Odlokom maršala Tita, dne 29. Novembra 1959, odlikovan z Redom bratstva in enotnosti II. reda.