GLAZER, Alenka

Alenka Glazer (pred drugo svetovno še Glaser) je hči Janka Glazerja, bibliotekarja, pesnika in literarnega zgodovinarja. Ko ji je bilo petnajst let, so bili z družino izgnani v Srbijo, kjer so drugo svetovno vojno preživeli v pomanjkanju. Kljub težkim razmeram ji je uspelo maturirati. Po vojni se je vpisala na študij v Ljubljano in se k družini v Ruše, kamor so se naselili po vojni, le redko vračala. Živela je v ljubljanskem Domu visokošolk in bila aktivna pri študentskem pevskem zboru. Diplomirala je iz slavistike na Filozofski fakulteti in začela poučevati na gimnaziji v Rušah ter kasneje na klasični gimnaziji v Mariboru. Nekaj časa je ob delu študirala še umetnostno zgodovino in končala sedem semestrov.
Od leta 1961 je bila honorarna sodelavka, od leta 1962 pa redna predavateljica na mariborski Pedagoški akademiji (danes Pedagoška fakulteta), kjer je petindvajset let predavala novejšo slovensko književnost in mladinsko književnost z vidika mladinske psihologije. Bila je prva predavateljica mladinske književnosti na slovenskem in izdelala študijski program za predmet Mladinska književnost. Izvajali so ga na mariborski ter na ljubljanski Pedagoški akademiji in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg tega je bila predstojnica oddelka za slovanske jezike, članica v odborih in komisijah ter skrbela za razvoj knjižnice na akademiji.
Preučevala je slovensko mladinsko literarno zgodovino in na to temo napisala številne članke, ki so bili objavljeni v Dialogih, v strokovni reviji Jezik in slovstvo in mnogih zbornikih. Veliko njenih prispevkov je bilo objavljenih tudi v reviji Otrok in knjiga. Njeno sodelovanje z revijo sega v leto 1971, ko je kot članica prvega uredniškega odbora pomagala doreči koncept revije. Vse od tedaj je bila članica uredništva, za revijo pa je napisala veliko avtorskih prispevkov. V letih 1985-1989 je skupaj z Darko Tancer-Kajnih bila tudi sourednica revije.
Svoja strokovna stališča je izražala skozi članke, osebne misli pa je zapisovala v obliki poezije.
Poezijo za odrasle je začela objavljati že leta 1960, sprva revialno, kasneje v obliki zbirk. Tako je nastalo šest pesniških zbirk za odrasle. Čeprav je, kot njen oče, tudi sama v pesmih večkrat opisovala pohorsko naravo, pravi, da o mentorski vlogi očeta ne more govoriti. Je bolj samorasla pesnica. V njenih pesmih najdemo številne narečne besede, tematsko pa se dotika spominov iz otroštva in staršev, najdemo tudi ljubezenske motive. Posebna je zadnja zbirka z naslovom Midva, gre namreč za zbirko haikujev. Podpisala se je še pod dve pesniški zbirki za otroke. Eno izmed njih, Gugalice, je Zlatan Vauda na njeno željo uglasbil. Poleg pesniških zbirk je izdala tudi živalsko pravljico z naslovom Dežniki in kratko prozno delo z naslovom Artisti.
Preučevala je nekatere slovenske mladinske avtorje, na primer Otona Župančiča, in uredila njegovo znano zbirko Mehurčki. Pripravila je pesniške izbore nekaterih avtorjev, med drugim tudi pesniški izbor svojega očeta.
Prevajala je iz nemščine in ruščine ter sodelovala s programom ARS na Radiu Slovenija. Bila je aktivna v Slavističnem društvu, kjer so jo imenovali za častno članico, še posebej pa so jo cenili v mariborski podružnici. Sodelovala je tudi z Zavodom za šolstvo in Društvom slovenskih pisateljev ter s Slovensko matico. Bila je tudi ambasadorka Mariborske knjižnice.
Pri svojem delu je bila vselej strokovna, natančna in temeljita. Zanimivo je, da ni dovolila nikakršnih posegov v svoja besedila in je vse korekture opravljala sama. Slovela je po svoji razgledanosti ter odličnem spominu. Tako je še pri devetdesetih letih pomagala na domoznanskem oddelku Univerzitetne knjižnice v Mariboru.
Ob njeni devetdesetletnici so Glazerjeve dneve v Rušah posvetili njej. Ob tej priložnosti so izdali zbornik z naslovom Talent v Gla(s)zerjevem rodu.