GLASER, Karol

Rojen pod obronki Pohorja je odraščal v številni slovenski družini. Po uspešno opravljeni maturi na mariborski gimnaziji se je leta 1865 vpisal na študij klasične filologije in slavistike na dunajski univerzi. Po absolutoriju je eno leto služboval kot domači učitelj v družini grofa Brandisa, kasneje pa je kot suplent poučeval na gimnazijah v Leobnu, Celju, na Ptuju in v Kranju. Gorenjsko je zapustil leta 1877, ko so ga iz političnih razlogov premestili na gimnazijo v Weidenauu, v sedanjo češko Vidnavo. Med triletnim poučevanju v Weidenauu se je poglobil v študij sanskrta in indologije, s katerima se je prvič seznanil že v gimnazijskih letih. Leta 1880 je dosegel premestitev v Trst, kjer je na tamkajšnji gimnaziji poučeval slovenščino in deloval v slovenskih narodnih društvih.
Leto dni po prihodu v Trst si je izboril dolgo želeni študijski dopust, ki ga je namenil študiju indologije na Dunaju, študiju, ki si ga je od zadnjih gimnazijskih let najbolj želel. Ker v letu dni ni dokončal študija, je zaprosil za podaljšanje študijskega dopusta, vendar mu je ministrstvo prošnjo zavrnilo. Po posredovanju cesarja Franca Jožefa I. je študij nadaljeval in ga decembra leta 1883 zaključil z doktorskim nazivom. Po tem ko je postal prvi slovenski doktor sanskrta in si je na univerzah v Lvovu, Pragi in Zagrebu neuspešno prizadeval pridobiti profesorsko mesto, je svojo energijo usmeril v poučevanje slovenščine in obsežno raziskovalno delo.
Kot indolog je objavil več strokovnih razprav in člankov, vrsto pomembnejših staroindijskih literarnih del pa je iz sanskrta prevedel v slovenščino in nemščino. Po letu 1886 je preusmeril svoje znanstveno zanimanje in se lotil raziskovanja slovenske literarne zgodovine. Bil je prvi, ki je na enem mestu zbral obsežno gradivo slovenske slovstvene zgodovine in na podlagi svojih raziskav napisal Zgodovino slovenskega slovstva. Obsežno delo, ki ga je Glaser spisal na 1300 straneh, je med leti 1894 in 1900 izdala Slovenska matica.
Zgodovina slovenskega slovstva je pri strokovni javnosti naletela na velik odpor. Kritiki so ji očitali številne vsebinske in metodološke pomanjkljivosti, ki pa se samemu avtorju niso zdele pomembne in jih je dojemal kot preganjanje. Na negativen odziv javnosti pa so naleteli tudi njegovi prevodi enajstih Shakespearovih dram v slovenščino. Medtem ko je v Ljubljanskem zvonu objavil svoj prevod 3. dejanja Romea in Julije, so njegovi kasnejši prevodi Shakespearjevih del ostali neobjavljeni. Med poučevanjem v Trstu pa je pripravljal tudi antologijo slovenskega pesništva in Aškerčevih pesmi v nemščini, vendar je vse gradivo ostalo neobjavljeno in se danes nahaja v Pokrajinskem arhivu Maribor.
Zaradi nenehnih sporov, preobremenjenosti s poučevanjem, trenj v narodnih društvih in propadlega zakona z izobraženo, a precej mlajšo poljsko plemkinjo je želel zapustiti Trst. Prizadeval si je za premestitev na slovensko Štajersko, v Kranj ali Celovec. Ker so vsi njegovi načrti spodleteli, je bil v Trstu primoran ostati vse do upokojitve leta 1901.
Po upokojitvi se je preselil v Gradec in pričel s študijem stare perzijščine. Da bi lahko finančno podprl šolanje svojih dveh otrok, je leta 1903 sprejel mesto ravnatelja na zasebni nižji gimnaziji v Uherskem Brodu na Moravskem. Po treh letih ravnateljevanja se je vrnil v domovino. Vse do svoje smrti je živel pri bratu Henriku v Hočah. Da je lahko izpopolnjeval svoje znanje indologije in perzijščine pa je le občasno obiskal Dunaj, Götingen in Prago.
Od življenja se je poslovil v graški bolnišnici, na njegovo željo pa so ga pokopali na domačem, hoškem pokopališču.